Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Jaka Lucu

Poletov blog: Stvari se spreminjajo. Stvari se ne spreminjajo.

Červar, letoviško naselje pred Porečom, je bil nekoč zamišljen tako kot je kakšnih petnajst let izgledal. Kot žepno pristanišče za jadrnice nemških čarter podjetij, kot naselje dobro stoječih in razmeroma uglednih Jugoslovanov iz vseh republik in obeh pokrajin, kot idilična ideja o neki državi torej, ki je bila tako intrigantna tudi za tujce, tudi za zvezdnike, da je manjšo motorno ladjo za kakšnih sto potnikov za nedoločen čas v červarski marini privezal tudi Alain Delon. Da je bilo s to Delonovo ladjo povezano še v vodi najdeno truplo je bil le še dodaten dramaturški zaplet v že tako ali tako dobri zgodbi.

Spomnim se, bilo je leto 1982 in jugoslovanska reprezentanca je na svetovnem prvenstvu v Španiji, na katerem bi glede na kakovost posameznikov morala zmagati ali vsaj z artistično skupino Brazilcev igrati finale, pokleknila v kvalifikacijski skupini. Karizmtični selektor Miljan Miljanić, ki mi je dobrih dvajset let kasneje v beograjskem stanovanju razlagal o učiteljih in futuristiki nogometa in kako odličen popoldne je to bil, s čiko Miljanom, pravim kozmopolitom, je načrtoval, da bi se njegova ekipa uigrala kar na prvenstvu, zato se je namreč odrekel vsem prijateljskim srečanjem pred odhodom v Španijo in potem s stopnjevanjem forme iz kroga v krog osvojila naslov. Njegov glavni igralec je bil Vladimir Petrović Pižon, moj najljubši domači igralec. In se je Pižon po brodolomu v Španiju prišel sprehodit v Červar. Tako imeniten kraj je to bil.

Potem so se v grandiozne načrte vmešali nacionalisti in seveda Američani, ali sploh kje niso vmešani, zakaj jih moti vsak kos zemlje, na katerem intelekt ljudi presega njihovo slaboumno predstavo o osebni svobodi ljudi, mar sta osebna svoboda revščina in rasizem in diktat psihopatov iz Wall Streeta? in Jugoslavija in z njo Červar, saj je postal zatočišče beguncev, najprej iz Vukovarja in nato še iz Bosne, sta šla na prafaktorje idealistične prvotne zamisli.

V Červar se po koncu vojne nisem pogosto vračal. Letos sem se, sam z dve in pol leti starim sinom. Červar je danes tako bizaren kraj, da v njem lokalni terasni glasbeniki v slovenščini pojejo Ne boš ti meni zizike majal, lokalov je za tri podobno velika naselja in še vsi skupaj so natlačeni, omet odpada, nekateri novi lastniki stanovanj izvajajo solistične prenove, človek bi lahko postavil kamero in posnel dokumentarec o tem kako je neka mogočna država razpadla na zdaj že sedem smešnih, na vseh strani razprodanih utrdbic. Vse so daleč od ideje, na kateri je bilo to naselje postavljeno. A jaz jo vidim. V malenkostih v stanovanju, ki so nona in deda in otroštvo in brezskrbnost. V potomcih drugih dedov in non, ki danes razumejo, da niso razumeli svobode v kateri so živeli.

';