Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Tanja Drinovec, kolesarska kuharica

Polet v neznano

Bilo je že davnega leta 1993. Prelepo zgodnje pomladno sobotno jutro. Da je bilo prelepo sem ugotovila šele naknadno, ko me je moj oče prebudil z vprašanjem, kako sem kaj s časom? Še speča in napol v nezavesti po preplesani noči v takratni glavni diskoteki v mojem mestu, le kaj drugega bi lahko odgovorila kot to, da ga imam.  »No potem pa vstani in greva«, je dejal. In sva šla, brez besed. Bil je že tako ali tako redkobeseden mož, le ko je bilo treba zadeti žebljico na glavico, je udaril z besedo, da je včasih kar malo zapeklo. Žebljico seveda…
Odpeljala sva se, sama misleča, da gre zopet  za pomoč ali kakšno opravilo na naši družinski domačiji v Škofji Loki, za katero je neutrudno skrbel. Najina pot pa je peljala v drugo smer; na Gorenjsko. Počasi se mi je začelo svitati. Blizu Lesc mi je dejal: »A greš skočit s padalom?« V moji glavi se je »zarolal ringlšpil« po telesu me je pričelo zbadati na tisoče drobnih iglic, čutila sem, da moje oči niso več v meni, temveč visijo nekje nad mojo glavo, o mojem hudo naraslem pritisku, ki je običajno pretirano nizek pa ne gre niti zgubljati besed. Vse to se je zgodilo v milijoninki sekunde, vsaj zdelo se mi je tako, moj odgovor že zaradi šoka pa je  bil: Seveda!

Na letališču me je s kombinezonom in čelado že pričakoval jagodni izbor leščanskih fantov padalcev prvakov. Sami super fantje, ki sem jim tako rekoč imela izročiti svoje življenje v zaupanje in odgovornost. Padalci spremljevalci, ki so brez besed delovali popolnoma sproščujoče in pomirjujoče, moj glavni padalec pilot slavni Branko Mirt in še padalec fotograf. Že takrat so imeli za seboj na tisoče skokov. Mislila sem si, če jih je bilo že tisoče, se bo pa še tale današnji na tale čudovit pomladni dan z menoj posrečil. O poti nazaj nisem razmišljala.
Stara Cessna s svojim počenim hrumečim glasom je že ogrevala svoj propeler in se pripravljala na naš polet. Padalci so pripravili in pospravili padala . Zlezli smo v avion.  Oče je ostal na letališču brez besede, poklonil mi je le hudomušen ali celo malce privoščljiv nasmešek in pomežik v slovo. Tudi sam je bil v mladosti padalec in pilot pri svojih petdesetih pa si je za rojstni dan omislil še en skok s padalom v tandemu. Točno je vedel v kaj me pošilja.

Do višine 3000 metrov od koder naj bi skočili je bilo še kar nekaj časa. Dobila sem še nekaj navodil in napotkov kako ravnati. Zraven pa še nekaj neobveznih komentarjev sopadalcev v slogu črnega humorja. Spodbudno in vsekakor zelo zabavno. Ko je letalo nabiralo višino, sem vmes večkrat pogledala proti tlom. Hiše so postajale majhne škatlice, ceste pa vezalke….vedno bolj in bolj. Panorama prečudovite Gorenjske iz zraka in lep razgled iz aviona me tokrat nista kaj prida zanimala. Moj pogled je bil ciljno usmerjen, torej  k tlom. Spomnim se, samo enkrat sem sebe vprašala : »A ti to resno?«

Prišel je trenutek odskoka. Malo prej sem pomislila, kako naj se le vržem v neznano prostrano širino in globino, kar tako. Pa je hitro prišel ta trenutek in sem se. S svojim pilotom padalcem nad sabo.  Zakričal mi je, samo razpri in sprosti se široko in uživaj. Pa sem. Tokrat so me v obraz  pikale hladne iglice zraka, moje telo je bilo v resnici vedno težja in hitrejša krogla ki se bojuje z zračno blazino pod sabo in  s hitrostjo 216 km na uro neustavljivo in neizbežno drvi k tlom. 30 sekund prostega pada. Vse je šumelo od zraka .Meni pa je neustavljiv smeh počečkal obraz. Mislim, da popolnoma brez nadzora nad sabo, brez razmišljanja.  Svobodna kot ptica. Okrog mene pa fantje padalci s fotografom, ki mi krade nasmeške. Popolnoma predana in z zaupanjem v svojega pilota sva na višini 1000 metrov potegnila ročico in odprla padalo. Bilo je odprto in znatno sva upočasnila najin let.  Brez besed sva jadrala, sama poškropljena z adrenalinom, polna smeha sem opazovala kako se hiške zopet večajo. Z očmi sem hitro poiskala najin cilj letališče in se veselila najinega pristanka.
Mehko sva pristala na travniku letališča . Oče je čakal s svojim fotoaparatom v rokah in mi čestital. Vedel je, da bom stvari kos.

Preplavljena in pijano zadeta od adrenalina sem po tem z nasmehom na obrazu hodila še dan ali dva. Zrak, nebo in tretja dimenzija prostora so name delovali nepojmljivo, nepopisno skoraj čudežno.
Drugačna perspektiva življenja, zavedanje svoje majhnosti, minljivosti in minevanja v sekundi, neomejena količina neba, svobode, ki jo začutiš in zavohaš le za nekaj sekund, pa vendar jo.
Izkušnja, ki sem jo doživela že pred mnogimi leti pa vendar vtisnjena v moj spomin še dandanes močno živi.  Svojemu pokojnemu očetu, ki je imel tako rad nebo, letenje in oblake  sem neizmerno hvaležna za njo. Verjetno je to ljubezen na svoj način prenesel tudi name.
Vsem, ki še niste poleteli pa oklevate in se poigravate z mislijo ali jo imate na svojem življenjskem »to do list« seznamu. Poletite. Zagotovljeno vam ne bo žal.

 

';