Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Primož Kališnik

Pogumna mala velika srca

Naj bo 8. marec dan najlepši ne zgolj za vse bralke naše revije, ampak za vse tiste ženske, ki s svojo energijo in dejanji ta svet vsak dan znova naredijo lepši za vse najbližje. Predvsem za otroke – in to ne glede na to, ali so stari dve, deset, petnajst, dvajset ali trideset let. Ali še več.Ženska energija je tisto, kar ta planet dela drugačen, poseben, in takrat, ko se ženski princip iz vesolja prezrcali v življenje v svoji najčistejši obliki, takrat je ta planet tudi najboljši.

Bržkone te vrstice beroči ne bomo nikoli izvedeli, kako bi bilo, če bi planetu vladale ženske – sem pa prepričan, da bi bil boljši, kot je sedaj. Pravzaprav moram priznati, da še vedno upam, da bodo tole civilizacijo rešile ženske – če jo bo kdo –, skupaj s tistimi moškimi, ki se bodo sposobni rešiti svojega ega, napuha, netolerance in pa vsakršnega nasilja, ki je itak znak nečesa povsem preprostega – da so ti moški v resnici negotovi in prestrašeni. Zato naj tu zapišem še tole: pri nas nas vse več moških postaja »babe« in, žal, vse več žensk prevzema moški princip obnašanja. Ta je pri moških velikokrat videti katastrofalen in popolnoma nesprejemljiv, ženska, ki se tako vede, pa je nekaj najbolj žalostnega v vsem osončju.

Punce, vse najboljše za osmi marec. Hvala vsem, ki se vsak dan borite za osnovne civilizacijske vrednote.

Pred mesecem smo v reviji pisali o boksu za otroke.

Naslov je bil »Boks za otroke? Da bi ne bili pusiji«.

Jap, pusi ni lepa beseda. Zato je povsem logično, da je razburila mnoge, ki vedo, kako pomemben je slovenski jezik. Zlasti v časopisih, kjer se lektoriranje in korekture, kot se obrabljeno reče, izgubljajo s prevodom.

Za to grdo besedo se opravičujem – in za njo povsem stojim!

Namreč, pod naslovom je pisalo še nekaj, kar ga je pojasnjevalo.

»Da naši najmlajši ne bi odrasli v prestrašence, mehkužce in razvajence in da bi se znali zbrati v zahtevnih okoliščinah. Da bi spoznali, kaj je prav in kaj ne.«

Naslov s tisto grdo besedo je oblika, podnaslov pa je vsebina. Namesto tiste nelepe besede bi lahko uporabili, recimo, reva, vendar bi se vsebina izgubila.

Minule olimpijske igre so pokazale resnično podobo slovenskega športa. Oba, ki sta osvojila medalji, sta šla skozi svojo kalvarijo in uspelo jima je z neizmerno voljo. Jakova Faka ni zlomilo, da so mu zato, ker je rojen deset kilometrov za slovensko mejo, čistuni odrekli nositi slovensko zastavo; Žan Košir je po uspehu povedal nekaj resnic o realnosti vrhunskega športnika, ki se poškoduje. In imeli smo še eno medaljo, medaljo sramu. Zgodba Vesne Fabjan, nosilke zastave na odprtju in medalje s prejšnjih iger. Ne gre za to, da ni nastopila na igrah, gre za to, kako ji je bilo to sporočeno in kdaj. Zame je bilo največje razočaranje način, kako so se odzvali njeni dovčerajšnji sotekmovalci. Zdi se, da bi imela v Koreji več možnosti za nastope, če v Sočiju ne bi dobila odličja ...

Gibanje in šport sta eni najlepših stvari, ki jih lahko podarimo otrokom. Če je šport igra, in ne tekmovanje. Pri nas je prevečkrat tako, da otrok sploh ne more biti rekreativec, ampak že takoj tekmovalec. Za nekatere gibalne krožke morajo najmlajši opraviti celo nekakšen sprejemni izpit. Avdicijo.

Tu se, vsaj meni, pamet ustavi. Gibanje je temeljna otrokova potreba in pravica, a če ni dovolj motoričen, pa tistega, kar si želi, ne more početi? To bi bilo treba nujno spremeniti in tisti, ki imate dober spomin, se boste verjetno spomnili, kaj je o tem na teh straneh pisal v svojih kolumnah Iztok Čop, olimpijski odličnik in zdaj podpredsednik našega olimpijskega komiteja. Včasih je za koga neugoden, a bridko jasen in pošten.V nedeljo, v Ratečah, v tekaških smučinah. Štiričlanska družina z dvema majhnima otrokoma. Starša in večji od mladičkov so glasno spodbujali najmlajšega, ki ga je do vrha ločilo še nekaj zasoplih metrov. Malo niže je druga družina postavila lauferce v sneg in imela ob progi malico. Gori, pod Planico, je oče na tekaških smučeh za seboj na palici vodil triletnika na mini alpskih otroških smučeh.

Prejšnji teden, v Kranjski Gori. Miza za dvanajst. Večerja. Nobene besede. Vsi odrasli na telefonih, in otroci prav tako. Razen enega. Ta je imel med krožniki ploščico.

Starši si sveta brez otrok ne znamo predstavljati. Zdi pa se, da nam jo je civilizacija na Kranjskem malo zagodla. Da jih prevečkrat razumemo kot lastnino in projekt, in ne kot največjo odgovornost v času svojega življenja. Otroci niso poslovni partnerji. So tisto najboljše, kar se nam je zgodilo.

Otroci imajo pravico biti srečni. Pravzaprav bi to moralo pisati v naši ustavi. A tudi če bi, ne bi bilo dovolj, če jim sami tega ne omogočimo.

Ne z razvajanjem in tem, da jim zatiskamo oči pred realnostjo, in ne tako, da so za vsako njihovo napako krivi drugi. Kakšna bo naša družba, ko odrastejo tisti izza one mize, s telefoni v rokah in starši, ki se pogovarjajo s telefonom, in ne z njimi? Pa ja ne, da je to napredek?

Bog ne daj da zgolj šport, a tudi šport je pot, da naši najmlajši ne bi odrasli v prestrašence, mehkužce in razvajence in da bi se znali zbrati v zahtevnih okoliščinah. Da bi spoznali, kaj je prav in kaj ne.

In tu, spoštovane ženske, tu pa najbolj računam na vas. Moški smo že imeli svojo šanso, pa je nismo najbolje izkoristili.

Ker ni pomembno, kdo je močnejši in hitrejši, ampak kdo ima več srca.

Primož Kališnik je odgovorni urednik Poleta O2.

';