Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Klara Škrinjar

Pobuda – zdaj ali nikoli več?

Kdaj ste nazadnje dvignili glas? Telo? Roko? Povzdignili obrvi mogoče? Kdaj ste se nazadnje družbeno angažirali? Tako, saj veste, za to, da bo naša družba boljša, njeni temelji bolj zdravi in prihodnost svetlejša? Kdaj ste za to žrtvovali nekaj svojega prostega časa ali celo denarja? Ste? Ste sploh?

Ja, vem. Tudi sama se, ko si postavljam ta vprašanja, sprašujem, ali je to sploh legitimno početje. In ko se sprašujem o legitimnosti takih vprašanj, se hkrati gledam v ogledalo in nočem sprejeti, da sem sama pri sebi, zaradi realnosti, v kateri živim, zreducirala svoja romantizirana načela aktivnega državljanstva. Ali tega, da so ta le logična žrtev delovanja realnosti, v kateri živimo.

Prejšnji teden sta politika, ki sta bila, eden bolj, drug nekoliko manj, glavna marketinška sprožilca vseslovenskih vstaj, spet precej polnila ospredja slovenskih medijev. Eden s potrditvijo sodbe, drug s prerivanjem na vrh stranke – tudi za ceno padca vlade. A nikjer nihče ne protestira več. Nikjer ni dviganja glasu, teles, rok ... Zakaj so ljudje prenehali hoditi na ulice? Zakaj ljudi ni več na ulicah? Je, kot je govorila zdaj že premierka v odstopu, položaj Slovenije na mednarodnih trgih res toliko drugačen, kot je bil v letu 2013, ki ga je bolj kot kar koli drugega v zadnjem času zaznamoval prav glas ljudstva? Smo dobili nazaj državo, ki so nam jo ukradli? Ali so nam ukradli proteste?

Na zadnji vstaji sta bila v Ljubljani natanko dva protestnika. Zdaj ni nikjer nikogar več. Zakaj so torej ljudje prenehali protestirati? Pri iskanju tega odgovora mi je nekoč prav v tej prilogi že pomagal priznan psiholog in analitik slovenske družbe Aleksander Zadel, rekoč, da ljudem pač ni tako hudo, da bi se izpostavili in angažirali. Ko je približno odstotek državljanov dosegel, da je padla vlada Janeza Janše, je bilo to očitno dovolj, da zdaj na ulicah ni več – nikogar. Kljub temu da se v primerjavi s tedaj nič ni bistveno spremenilo. Razen seveda odnosa do državljanov. Tistega, deklarativnega, ne resničnega. Torej – bolj sofisticiranih dejanj in besed. Zadel pravi, da to tako težko razumemo, ker mediji slikamo apokaliptično sliko, ki pač ne drži: »Ljudje še vedno živijo tako, da jim ni treba iti v vojno za lastno preživetje. Če vi danes ne najdete v mestu, kot je Koper z nekaj deset tisoč prebivalci, 150 ljudi, ki bi prišli izrazit nezadovoljstvo z zdajšnjimi družbenimi razmerami, ni treba iskati nobene druge razlage kot to, da jim ni treba. Nihče jih očitno ni razjezil. Študent danes na predavanju reče, da je njegov cilj čim bolj udobno živeti s čim manj truda. To je njihov imperativ, tako ljudje vidijo življenje. Živeti čim bolje s čim manj truda. Videti je smiselno in zdravorazumsko, a je pogubno.«

Rezultati (nasilne) evolucije družbe. Potrošništvo je pač sistem, ki človeka hromi in ga dela odvisnega od še tako banalnih materialnih dobrin. In vsebin.

Prenova družbenega angažmaja je verjetno logična posledica tega. Instrument državljanske pobude, denimo. Ta mehanizem, ki je zelo nerevolucionaren, brez čustvenega naboja in izjemno nadzorovan, daje državljanom EU možnost, da je slišan njihov glas. Prek njega se do poletja poskuša na noge dvigniti milijon ljudi – v boju za pravico do komuniciranja, ki je, kako tipično za potrošniško družbo, zdaj v lasti medijskih korporacij in ne vseh nas. Naša last je. Vaša. S pobudo se zahtevajo mediji v interesu vseh. Kar je smiselno in zdravorazumsko, če že ne kar vitalno za družbo, ki ne želi pogubiti svojih ljudi.

A vendar je tudi ta napol navidezna angažiranost izjemno omejena. Ko so z njo poskušali doseči v Evropskem parlamentu razpravo o univerzalnem temeljnem dohodku, jim ni uspelo zbrati milijona podpisov (natanko toliko jih je namreč treba zbrati, saj šele potem evropske institucije morajo sprožiti postopke pred ustreznimi organi). Je pa to uspelo tistim, ki so s podpisi agitirali proti skrunjenju spočetja in s peticijo pozivali k prenehanju financiranja raziskovalnih dejavnosti, ki vodijo v uničenje človeških zarodkov. Zanimiva agenda angažmaja, ali ne? Pomenljiva.

Je torej družbeni angažma ali aktivno državljanstvo postalo – anahronizem? Živimo v svobodni družbi, družbi svobodne izbire. Če ljudje presodijo, da s tem, ko pošteno plačujejo davke, naredijo dovolj za svojo državo, je to stvar njihove svobodne izbire, ki jo seveda moramo spoštovati. Pa vendar, ali naredijo dovolj tudi za družbo? Njeno prihodnost? Ali se pač moramo soočiti, da so takšni ideali navznoter prazni in jih v resnici ni? Priznati, da so ljudje res šli na ulice, a vendar – kdo jih je peljal? Tisti, ki so potem te proteste na neki način tudi ukradli? V dobro svojega političnega marketinga in svoje igre?

Ljudje so vedno kolateralna škoda. Toda tudi to je lahko stvar svobodne izbire. Če seveda ni ravno čas počitnic, morja ali če ni na sporedu resničnostnega šova. Lahko bi enostavno rekli evolucija družbe, pač. Pa vendar, kako že gre zgodba o kolibriju? S kapljicami vode, ki jo je nosil v kljunčku, je gasil velik požar, ki je zajel gozd. Živali, ki so bežale, so se pri tem posmehovale njegovemu morda nekoliko utopičnemu početju. A kolibri je vztrajal. In delal – kar sam pač lahko pripomore in zmore.

';