Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Iztok Čop

Pobeg na kolo

Z nekaj toplimi dnevi nam je narava očitno namignila, da se zima poslavlja. Čeprav ženske že intenzivno ogledujete najnovejšo pomladno garderobo, moški razmišljamo o potrebi po novih (letnih) pnevmatikah za avtomobile, na katere bi se krasno podala tudi nova platišča, občasno zima še zamahne z repom, in da vedeti, da še ni popolnoma podlegla daljšim in toplejšim dnevom.

Ker se mi treba več potiti v hladnem vremenu, kadar mi to ne ustreza, sem se odločil, da svoje kolesarske sposobnosti prvič preizkusim pod nekoliko toplejšim soncem naših zahodnih sosedov. Vabilo v krasno družbo in vodene kolesarske ture po meni neznanem okolju sta bila argumenta, ki sta me hitro prepričala.

Namesto kolesarjenja in seznanjanja z lokalnimi cestami smo se zaradi slabega vremena bolj spoznavali med seboj. Kljub nekaj podarjenim uricam na račun kolesarjenja zna biti dan v prijetni družbi prekratek, zato ga je treba podaljšati v večer. Potem pa vsaj potihem upati, da jutranje nebo ne bo preveč svetlo. Žal se tudi tihe želje pogosto ne uresničijo.

Tako sem svojo kolesarsko sezono začel v nekoliko počasnješem tempu. K sreči nisem bil edini.

Ker je bil to zame prvi skupinski rekreativni trening oziroma priprave, kakor sem temu pravil do leta 2012, nisem bil prepričan, da mi bo pristop, ki mi je načeloma všeč, tudi res odgovarjal. Navajen sem namreč kolesarjenja v svojem tempu, ki pa navadno ne omogoča daljših tur, saj se popolnoma iztrošim že po dveh, včasih treh urah boja z merilcem hitrosti.

Kmalu sem uvidel, da so vsi moji dvomi odveč. Pozornost na vožnjo v skupini, klepet s prijatelji, opazovanje okolice so me odvrnili od neprestanega nadzorovanja hitrosti. Ko pa človek pozabi na vso elektroniko, ki ga obdaja, začne uživati v stvareh, za katere je že pozabil, da sploh obstajajo. Pogosto prav zaradi raznih elektronskih pomagal.

Ko smo se izvlekli iz urbanih predelov in pustili za seboj prometne ceste, semaforje in (redke) nestrpne voznike, nam je vodič predlagal dve trasi; daljšo z več višinci in malenkost krajšo, ravninsko. Vsak si je izbral sebi primerno.

Na pogled le nekoliko bolj gričevnat teren se je izkazal s presenetljivo dolgimi klanci in spodobnimi višinami.

V zadnjem delu pa skupna točka; malica v prijetni restavraciji med vinogradi. S polnim želodcem ni nihče več kazal nikakršne želje po dokazovanju svoje pripravljenosti, zato smo se lenobno skupaj privlekli nazaj v hotel.

Bolečih riti in nekoliko stisnjenih zob smo bili sicer enotni, da sta bili dolžina in zahtevnost trase primerni za prvo pomladno turo. Seveda pa bi, če bi poznali teren, dodali še kakšen kilometer in klanec. Nobeden pa ni protestiral naslednje jutro, ko je vodič predlagal lahkotno vožnjo in izogibanje klancem.

Sem se pa, ko smo srečevali druge skupine podobno mislečih, večkrat vprašal, kaj za vraga privablja toliko ljubiteljev vrtenja pedal s celotne Evrope. Vreme je trenutno res bolj naklonjeno kolesarjenju kakor pri nas, bo pa že v mesecu dni drugače. Da, prijetno je kolesariti med bujnim zelenjem, cvetočim sadnim drevjem, po ravnini ali razgibanem terenu. Čez mesec dni bo tudi to mogoče pri nas. Navdušenje nad vožnjo je odtehtalo celo razočaranje nad kakovostjo cest, ki je popolnoma primerljiva z našimi.

In zakaj kaj podobnega ne (za)živi pri nas? Naravne danosti imamo izvrstne. Ceste res niso najboljše, vendar lepi tereni in prijazni domačini odtehtajo marsikatero luknjo v asfaltu.

Prepričan sem, da bi lahko našli primerne vodiče, nekoliko težje hotele in skupnosti, ki bi bili pripravljeni nekaj vložiti v tovrstno ponudbo.

Mogoče poenostavljam, mogoče ne. Mogoče tovrstna ponudba tudi v Sloveniji že obstaja.

Jaz bi z veseljem vsaj del prvomajskih praznikov prekolesaril v prijetni družbi. Na naši strani meje.
 

';