Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Primož Kališnik

Petrovo in Pjotrovo načelo

Ljudje imamo radi velike zgodbe, polne dramatičnih zasukov, presenečenj, neskončnega niza porazov in, morda, na koncu, naj bo ta zgodba končana z zmago.
Take zgodbe imamo radi, če se dogajajo drugim. Ob tem nas še prime, da smo radi pametni, in pomodrujemo s kakšno mislijo, napaberkovano iz mikrovalovke novodobnih instant filozofij, češ, normalno je, da je pot zahtevna, biti mora biti razrita, da jo začneš ceniti, ko potem stopiš na utrjeno podlago. Če dolgo laziš po blatnih kolovozih, da se ti travniška pot naenkrat zdi čisti luksuz.
In potem se nam še zazdi, da res razumemo življenje in da smo ga celo sposobni razložiti drugim. Saj poznate to, a ne, ko smo pametni za druge?
Drugače je, če se zgodbe dogajajo nam. Če so polne zasukov in neskončnega niza porazov, smo prepričani, da je naše življenje reklama za permanentno smolo, in kljub vsemu neverjetnemu, kar na svoji poti spoznamo, je ne razumemo kot velike zgodbe, ampak kot veliko krivico. Jasno, kaj pa drugega ...

Podobno je pri preznojenem delu našega gostovanja na tem neverjetnem planetu, ki bi mu včasih res lahko rekli planet opic – če s tem ne bi užalili opic.
Ko se mi, višji primati, pri svojem športnem početju poškodujemo, se nam zdi, da se nam je zgodila krivica vseh krivic. Za pravega, pozitivno premaknjenega rekreativca je ta krivica na lestvici vseh krivic, ki so se mu do tedaj zgodile v življenju, tik pod vrhom. Res ne povsem tam, kjer so ločitve, izdaje prijateljev ali nečednosti, ki se ti po grdem pripetijo v službi, ampak potem smo pa že tu nekje.
»P...., ne morem več laufat', jaz se bom fentu!«
Tisti, ki smo se v tem delu zgodbe dolgo počutili kot doma, smo potrebovali kar nekaj časa, preden smo ugotovili, da nas ni doletela poškodba, temveč da smo se najverjetneje poškodovali sami. Ne govorim o nesrečah pri športu, ampak o poškodbah.
Neskončna lepota rekreacije je, da smo si znotraj nje lahko vsi enaki – kolikor vložiš, toliko dobiš. Ni pomembno, kaj sicer v življenju si, v znoju smo si vsi enaki, ne glede na vonj.
In potem bi bili včasih eni raje bolj enaki kot drugi, kar v prevodu pomeni, da hočejo biti boljši od njih. In ker se takšna enakost presega le z več vadbe, ponavadi ni daleč do poškodbe.
Bližnjic do uspeha v rekreaciji ni, so le bližnjice do poškodb.
Poškodbo je dobro raziskati, mislim, od kod prihaja. Največkrat iz naše glave, bi rekel, še zlasti če vanjo seka naš ego. Večji ko je, boljše so poškodbe. In večji ko je, teže se bomo spopadli s poškodbo, njenim vzrokom in tudi trajanjem.

Za celjenje moraš biti pogumen. Da si priznaš svoje komplekse, ki so te pripeljali k neumnemu početju med vadbo, in pogumen, da si sposoben vztrajati v času, ki zate začne naenkrat teči mnogo počasneje.
Saj poznate občutek, ko naenkrat ne moreš več migati in se ti zdi, da se ti je porušilo življenje ...
Japajade. Če si nisi poškodoval oči, imaš vse. Vzameš v roko knjigo in vstopiš v svetove, mimo katerih si predolgo potoval. Pogledal si skozi okna vanje, a se ti je mudilo v copate in na kolo in v telovadnico, in nisi vstopil.

Ko se enkrat zaveš, kaj so pravzaprav hoteli povedati antični fantički z »zdrav duh v zdravem telesu«, si na začetku dobre poti. Če seveda – po mojem, seveda – ugotoviš, da tisti rek pomeni, da ni nobene potrebe, da si, glede razumevanja sveta, sicer nekoliko omejen rekreativec, ampak da tvoji dosežki pa so dobri. Potem ko se po vadbi na pivu ves pogovor vrti okoli športa in ničesar drugega, je tvoja sreča popolna. Veliko večja od tiste, ki jo doživlja človek ob tebi, ki ima precej slabše čase. Zato ker je prevečkrat s svojimi otroki, družino, ker gre v teater in na razstavo in ker rad bere in se druži s prijatelji zunaj športa.
Ni čudno, če nikamor ne gre, a ne, v športu, ko pa ne vadi dovolj … Luzer, pravzaprav, si mislite, rečete pa ne.
Mislite pa.
Pjotr je novinarski kolega iz Rusije. Ko smo se v Kranju nekoč udarili na svetovnem pisunskem prvenstvu v kolesarstvu, je spolzel iz mojega dosega prav tam, kjer mi ne bi smel. Veliko boljši pač. Urednik športnih revij v Moskvi. Potem ga nenadoma na tekmah ni bilo več. Njegov prijatelj Andrej, ki dela pri ruskem Eurosportu, je povedal, da ga je kap. Možganska. Da je hudo.
Pred dnevi sem ga pobaral, kako je.
»Veliko bolje. Zelo počasi okrevam. Doma vozim na sobnem kolesu. Zdaj se ves čas ukvarjam s svojima hčerama in neskončno uživam. Neizmerno sem hvaležen bogu, da mi je sploh namenil živeti še malo dlje.«

Poznate Petrovo načelo? Najbolj znano iz istoimenske knjige, po katerem na položaje pridejo ljudje, ki niso sposobni opravljati zahtevanih nalog. Ki so že dosegli svoje »ravni nesposobnosti«, nato pa so šli naprej, v prevelike škornje, in začeli delati škodo. A navadno ne morejo nazaj.
Petrovo načelo in rekreacija? Sploh ne bom spraševal naprej, sebi sem odgovoril že davno. A včasih na ta odgovor malo pozabim in se »pobebavim nazaj«. Me prime, pa me potem, ko se malo z glavo butnem v zid, spet mine.
Zato verjamem v načelo prijatelja iz Moskve, v Pjotrovo načelo.
Vsak dan je nov dar.
Vzemite tako tudi nastop na dnevu vseh vaših posebnih dni, na maratonu v Ljubljani. Ne Peter, Pjotr naj vas vodi.
Tako se bodo velike, zahtevne zgodbe, katerih glavni igralci smo v filmu za enega, naenkrat začele razpletati same od sebe.

';