Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Diana Zajec

Pešpoti življenja

Strah poraja strah. Moč poraja moč. Primorala sem se, da sem v sebi porajala moč. Ni trajalo dolgo, pa me v resnici ni bilo strah.« Cheryl Strayed, ki je v uspešnici Divja popisala epopejo, v katero se je podala v nenadnem vzgibu, ko je kot 22-letnica izgubila ne le mamo, ampak tudi družino in sebe, je v globokem občutju brezupa sklenila, da – odide. Na Pacifiško gorsko pot, na popotovanje skozi puščave, po nedotaknjenih gozdovih in zasneženih gorah. Sama, celo brez poprejšnjih tovrstnih izkušenj. A na tem iskanju notranjega miru, na katerem je morala premagati svoje strahove in najti sebe, ji je uspelo zmagati.

To neverjetno pripovedno-izpovedno delo s podnaslovom Izgubljena in najdena na pešpoti življenja sem, že od malega goreča bralka, dobila pred nekaj dnevi kot rojstnodnevno darilo od najboljše prijateljice iz gimnazijskih dni. Čestitkam pa se je brez vsakršnega ovinkarjenja pridružilo podvprašanje: »Moraš mi zaupati, kaj se dogaja s teboj. Kako to, da v zadnjem času tako uživaš v gorah, veliko bolj kot kdaj prej? Kaj se ti je zgodilo …?«

Kaj se mi je zgodilo? Vprašanje je kompleksno, odgovor lahko zelo enostaven. Veliko in nič. Vse. Več kot dve desetletji sem kot novinarka in komentatorka delala v redakciji z največjim pogonom in najbolj zahtevnim delovnikom. Od jutra do večera. Po možnosti sem kakšno stvar končala še zvečer, doma, ali med vikendom. Preveč doslednosti, preveč redoljubnosti. Še celo po tistem, ko sem pred enajstimi leti zaradi nedopustno in nepravično neverjetnih okoliščin med kiropraktično manipulacijo izgubila polovico vida na obeh očeh, se je, potem ko sem po resnično hudih posledicah zlagoma res dobro okrevala, delovni urnik začel zlagoma ponavljati. Ne tako pogosto, ne vsak dan, pa vendar. Pri vsem tem mi je uspelo najti dovolj časa za dom in družino, za skupne izlete in potepe, za vsakdanja druženja, kramljanja in crkljanja.

A v vsem tem kroženju se mi je zazdelo, da preprosto ne slišim več sebe, svojih želja. Odločila sem se za radikalno spremembo. Zamenjala sem delovno mesto, kjer ne delam nič manj, vendar povsem drugače kakor prej. Kakovostna raven snovanja, pisanja in urednikovanja je zelo drugačna. Prijaznejša.

In takšne spremembe porajajo dodatne spremembe. Rdeča nit prevrednotenja vrednot se začne odražati na različnih ravneh. V drugačnem gledanju na življenje, v živetju samem. Tako se je preprosto zgodilo, da sem, poleg drugega, začela hoditi v gore. S svojimi najbližjimi. Redno. Vse raje. In v tem vse bolj uživam. Ne le zato, ker mi je uspelo preseči ovire, ki bi marsikoga tako na simbolni kot na fizični ravni prisilile v odpovedovanje aktivnostim, tudi veliko manj zahtevnim. Tudi zato, ker sem vsak dan bolj prepričana, da človek preprosto ne sme obupati. O tem me prepričujejo zgodbe ljudi, ki jih srečujem, zasebno ali službeno. Ljudi, ki so premagali takšno ali drugačno oviro, ljudi, ki so iz diagnoze izvirajoče statistične napovedi postavili na glavo, svoje življenje pa na piedestal, saj je njegova vrednost postala neprecenljiva.

Toliko lepega bogati naše življenje, da si ga ne smemo pustiti ne kratiti ne krniti. Kaj bi s tem? Čarobnost življenja, enega in edinega, ki nam je dano, je predragocena, da bi nam ga smele kvariti malenkosti – pa čeprav se zdi, da tiste sile, ki krojijo usodo današnjega sveta, nemalokrat črpajo energijo za delovanje in za vplivanje na usodo drugih prav iz teh, povsem napačnih virov.

Pogosto se spomnim na Dolino meseca Jacka Londona, ki sem jo v najstniških letih kar nekajkrat prebrala. Ker se me je tako dotaknila pripoved o mladem paru, dveh preprostih delovnih, ljubečih se ljudeh, ki sta zaželela skupno idilo zaživeti na deželi, kjer bi jima bilo dano človeka vredno življenje. Pesnik, ki sta ga spoznala na dolgi poti iskanja tega cilja, je bil neusmiljeno iskren, rekoč: »Takšna srečna dežela, kot si jo želita vidva, je samo na mesecu.« A mlada človeka sta kljub neznanskemu trpljenju, ki ju je postavljalo pred številne preizkušnje, vztrajala. In našla zemljo za svoj dom v prečudovitem predelu severne Kalifornije, po indijansko poimenovanem – Dolina meseca.

Tudi v resničnem življenju je lahko tako. Le verjeti je treba. In hoteti. Ne dovoliti oviram, da človeku preprečijo pot do cilja.

Danes videvam tako veliko tako zelo čudovitih stvari, da preprosto pozabim na izgubljeni del vida. In sem neznansko ponosna, da sem del več kot milijonske množice, ki vsako leto obišče slovenske gore.

Od tam je pogled prečudovit, obzorja širna, lepota narave nedopovedljiva. A kaj bi izgubljali besede. Vse to je preprosto treba – videti.

Prispevki avtorja

';