Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Primož Kališnik

Papež ne teče, reče pa

Papež ne teče, reče pa

Nedavno je tuja resna raziskava pokazala, da smo rekreativni Slovenke in Slovenci najhitrejši maratonski tekačice in tekači. Na vsem planetu ni noben narod sposoben tako hitro preteči 42 kilometrov ljubiteljsko kot prav mi.

Podatek je osupljiv. Vsaj zame. Je nekaj novega, kar stoji na izračunih in številkah in kjer je čustvena komponenta izpuščena.
Morda nas bo to malo zmedlo. Doslej smo bili, kot vsi majhni narodi, neskončno ponosni, ko je kdo sploh opazil, da smo. Ni nas pretirano motilo, da so lepote narave največkrat presegale opis lepot naših značajev. Včasih se zdi, da so floskule o naši posebnosti, napaberkovane iz doživetij ljudi, ki pač po naključju zaidejo k nam, ne da bi sploh dobro vedeli, kje smo in kdo smo, in se nam potem divijo na spletu, pomembnejše od dosežkov Slovencev, katerih uspehi so izmerljivi v svetu, kjer govorijo le številke. Te so za vse na svetu pravično razdeljene. Ne poznajo geografije in čustev, le vrstni red, in prav nič jih ne briga, kam na planetu so uvrščena prva, druga, tretja ali katera koli druga mesta kot športna uvrstitev.

Kar nekaj je hčera in sinov naše domovine, ki so v športu, globalno, med najboljšimi na svetu. Vendar pa so to oni-mi in ne mi-mi. In potem pridejo številke, ki se dotikajo prav nas. Početja, ki nam tako veliko pomeni. Teka. Naših dosežkov, ki so bili včasih zaviti v nepredstavljivost, zdaj pa so na ogled vsemu svetu.

Številke, ki dokazujejo, da smo v tem delu sveta pripravljeni, ko se za nekaj odločimo, to tudi doseči. Ne le preteči maraton, ampak ga preteči hitro. Če pa želiš hitro teči, moraš predvsem dolgo in veliko vaditi. Prilagoditi svoje z gibanjem povezano življenje življenju, kot ga živimo sicer, in tu gre za resne stvari. Za družino, naše stike z ljudmi, ki nam veliko pomenijo, in obstoj.

V zadnjih letih je bilo v medijih kar nekaj spraševanja, zakaj tako veliko ljudi teče. Sam iskreno cenim delo večine v medijih zaposlenih, verjamem, da vsakdo počne svoja opravila najbolje, kot pač zna, zdi pa se mi, da nam v medijih le redko uspe uganiti bistvo rekreacije. Strokovnjaki s področja športa pa psihologi in sociologi se, ko govorimo o vzgibih, pomenu in bistvu rekreacije, največkrat teka, s povedanim ne zapisujejo med kandidate za Nobelovo nagrado. Niso ravno filharmoniki, bi rekel, bolj priložnostni godci, ki zapolnijo čas, ki bi bil sicer prazen. Včasih gre pri strokovnih floskulah za komaj prikrit in vzvišen, če ne celo podcenjujoč pogled na početje stotisočev. Če odmislimo vse drugo, je to vsaj nevljudno.

Najbolj mi je všeč, ko slišim, da gre za trend, za modno muho. Lepo urejeno limitiran moraš biti, da ne vidiš, ko pogledaš po državi, kaj vse ljudje počnejo, da bi se za vsaj urico, dve umaknili iz civilizacije, katere del so, pa jim je bila v zadnjih desetletjih vsak dan znova pred njihovimi očmi ukradena, da bi ohranili vsaj telesno dostojanstvo in nekaj zdravega duha in razuma, kot ga rojeva gibanje.

Morda bi bilo zdravo neverjetni podatek, da smo najhitrejši ljubiteljski maratonke in maratonci na svetu, pogledati od zadaj. Preprosto: kaj nas je pognalo in prignalo do tega, da smo se kot narod znašli na neverjetnem prvem mestu?
Zagotovo smo trdoživ narod, ki je stoletja iskal možnosti, da je preživel, majhen, kot je. Ohranili smo jezik, posebno kulturo, naravo, ki nam jih bo vse uspelo prenesti celo zanamcem.

Precej prepričan sem, da se mnogi rekreiramo zato, ker čutimo, da nas država razžira, da nas razčlovečuje, da se do neskončnosti pohlepen odstotek ljudi dela norca iz naših prednikov in nas pa tudi usodno posega v prihodnost naših potomcev, mi se pa kar delamo, da ni tako, in gremo raje teč, kot da bi se spopadli z resnico. Učenjaki, verjetno je tudi to trend in modna muha, a ne?
Ker je resnica kruta, so tudi treningi hudi.
Ne najbolj zdrav, a precej dober način smo si izbrali, vsekakor boljši kot športa, k nam gresta tudi dobro od rok v svetovnem merilu, alkoholizem in samoukinjanje življenja.

Med tekom in drugimi početji se v naših telesih in glavah dogajajo velike stvari. Mnoge misli se rojevajo, porajajo se ideje, ki bi bile lahko dobre za vse.
Po mojem je čas, da bi jih začeli tkati nazaj v vsakdanje življenje. Vrednote maratoncev, kot so vztrajnost, nepopustljivost, premagovanje napora in bolečine, spoštovanje zadanega in soborcev na 42 kilometrov, bi našemu vsakdanu ta trenutek prinesle povsem drugo svetlobo.
Če bi se tega lotili, bi verjetno na lestvici najhitrejših narodov v teku v nekaj letih močno nazadovali. Vendar pa bi živeli v boljšem, pravičnejšem, prijaznejšem in predvsem bolj poštenem svetu. Še vedno bi tekali, vendar bi to lahko počeli sproščeno in na manjših razdaljah.
Morda bi bilo zato dobro najprej razumeti šport in rekreacijo, ki sta tako podobna navadnemu dobremu v življenju.

»Razjasniti in izboljšati svoje cilje je urjenje, ki se nikoli ne konča in se ga je treba lotiti vsak dan, skoraj vsak trenutek, da bi se vedno bolj zavedali tistega, kar počnemo, in najustreznejših sredstev za dosego rezultata ... Šport je izjemna telovadnica na tej poti, saj ne zahteva le tehnične spretnosti, ampak tudi vadbo in odločnost, veliko potrpežljivosti in sprejemanja porazov, duha ekipe in pripravljenost sodelovati z drugimi, poleg zmožnosti biti veseli in pozitivni ... Če je v tebi nad veseljem prevladala želja po uspehu ali preziranje nasprotnikov, to pomeni, da si nehal igrati in si zapustil zdrav antagonizem, ki je najpristnejši duh vsakega športnega soočanja ...«
To so besede o športu, ki jih je nedavno izrekel papež Frančišek. Tisti mož, ki ga v cerkvi mnogi ne marajo, in veliko več jih je, kot se zdi. Je pa gospod za navadne ljudi v redu. Upam, da spadamo mednje.

';