Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Jaka Lucu

Oddih od nogometa

Vsaka štiri leta se zgodi, k sreči in, oh, kako zelo dobrodošel občutek je to, da je velik nogometni turnir drugi najpomembnejši športni dogodek v letu. Da je evropsko prvenstvo v nogometu podrejeno poletnim olimpijskim igram, da je nekakšen mali športni uvod v največji svetovni shod športnikov z vseh celin.

Vmes je, jasno, kako bi sploh lahko bilo drugače, saj gre za največjo in daleč najbolj priljubljeno svetovno religijo, ki jo povrhu vodi najvplivnejša nevladna organizacija na svetu, nogomet prva in zadnja športna, pogosto celo več kot športna vest. Ker je tako zelo prepleten s politiko in njenimi povezavami z gospodarstvom, predvsem s tajkuni in oligarhi, z različnimi zmagovalci sistemskih in družbenih tranzicij v državah bivše Sovjetske zveze ter vladajočimi kraljevskimi režimi v arabskih deželah, kjer ni bilo pomladi narodov ali pa je bila ta zatrta v kali, je nogomet skoraj v vseh deželah sveta del vsakdana, je priročno okno za hiter pobeg iz realnosti, za projiciranje lastnih slabosti na nekega človeka na zelenici, za besnenje na drugega namesto nase, je filter za družbene nemire, saj bi sicer – če ne bi bilo žoge, golov in trenerjev – zavedene množice na ulicah mnogo hitreje rušile vlade. Kjer koli, kadar koli. Tudi v Evropi.

Od profesionalnih nogometašev, skrbno zavitih v milne mehurčke, ki so nogometni klubi, je med trajanjem njihove kariere težko dobiti misel, vredno trenutka pozornosti že skromno razgledanega človeka, kaj šele intelektualca, toda vedno iste izjave različnih akterjev se vedno znova analizirajo kot nekaj posebnega. Na primer tista, da je bilo vroče že v garderobi in kasneje tudi na tribunah in na igrišču. O, da, vroče. Da nekdo ni bil tisti pravi. Ker, kaj naj bi to pomenilo, biti tisti pravi? Zakaj tisti? Zakaj ne samo pravi?

Na vsaj treh zaporednih razglasitvah najboljšega nogometaša na svetu so povabljenci v Zürichu v napetem pričakovanju strmeli v Lionela Messija, Xavija in Andresa Iniesto, Barcelonine nogometne umetnike, od katerih sta vsaj dva med prvimi tremi in Messi vedno zmagovalec, a ne dobijo nič, saj Iniesta, Xavi in Messi razen o žogi ne govorijo, jih niti ne zanima, nič, razen mantre, da je vse delo ekipe. Saj, to – prevzemati odgovornost za druge v okviru ekipe – je veliko lažje kot prevzemati odgovornost samo zase. Kot morajo to početi vsak dan, na vsakem treningu individualni športniki. Zato so olimpijske igre, podobno kot vsako leto štirje turnirji za grand slam, nadvse dobrodošel oddih od nogometa. Plavanje, atletika, gimnastika. Nogometni olimpijski turnir? Najbolj obskurni dogodek najbolj množičnega športnega dogodka na svetu.

In tako se nenadoma spomnimo, kdo je Michael Phelps, največji plavalec vseh časov, največji olimpionik vseh časov, dobitnik osemnajstih zlatih kolajn, ob Rogerju Federerju, zmagovalcu sedemnajstih turnirjev za grand slam, največji športnik vseh časov, gotovo. Ob Federerju in Usainu Boltu. Saj res, Bolt, ki je šel z zmago in potrditvijo naslova iz Pekinga 2008 med legende, saj si je tako vrednostno lestvico postavil sam, je tudi v tej družbi. In ta družba je sama zase, nad drugimi.
Individualisti nad ekipo.

';