Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Iztok Čop

Od vrhunskega športnika do (vrhunskega) rekreativca

Zavedam se, da spadam med (preredke) srečneže, ki se jim šport, kljub dolgi profesionalni karieri, ni priskutil. Odkar pomnim, je šport zapolnjeval več kot le moj prosti čas. 27 let veslaške kariere, 24 sezon v državnih reprezentancah, vsako leto z visokimi cilji na najpomembnejših svetovnih tekmovanjih, bi v marsikom zasejali odpor do športa ali vsaj do veslanja. Sam pa sem se, še posebno ko se je bližal konec profesionalne kariere, privilegija izvrstne »službe« vse bolj zavedal.

Dejstvo, da pri štiridesetem letu, ko sem (tekmovalna) vesla dokončno postavil v kot, nisem čutil nobenih zdravstvenih posledic svoje kariere, vsekakor ni nepomembno, pomembneje pa je bilo, da sem v športu zares užival. Izziv niso bili le zadovoljujoči dosežki na tekmovanjih, ampak tudi samo delo, ki je bilo, kolikor se je le dalo, raznoliko in učinkovito hkrati. Zato sem v program treninga vključeval čim več drugih športov, ki so mi bili blizu. Predvsem tek na smučeh ter hoja in tek po bližnjih hribih pozimi in kolesarjenje poleti so pogosto nadomeščali tipičen veslaški trening.

Lahko bi rekel, da sem se profesionalno rekreiral, saj je bil načrt treninga vnaprej določen, način izvedbe pa v mesecih brez tekmovanj pogosto izbira med več možnostmi.

Oblike vadbe se po olimpijskih igrah v Londonu niso veliko spremenile, žal pa se je močno zmanjšal čas, ki ga lahko posvetim športu. Težko se je bilo sprijazniti, da za šport ni več rezerviranih nekaj ur na dan, vse druge obveznosti pa so prilagojene temu. Kmalu sem spoznal, da bo potrebne precej iznajdljivosti in diplomatskih spretnosti, da si bom našel dovolj časa za nekaj poštenih treningov na teden.

Še posebno ker (še) nisem pripravljen zjutraj prej zlesti iz postelje. Se pa bližam stereotipu pravega rekreativca. Čeprav se zavedam, da dobra oprema ni glavni pogoj za športanje, si brez vrhunskih rekvizitov miganja skoraj ne predstavljam več.

Vsa veslaška oprema mora biti del zadnjih tehnoloških pogruntavščin. Čoln zamenjam vsako leto in tako z veseljem preizkusim vsako novost, še preden se pojavi na trgu, pri nastavitvah sem pozoren na vsako podrobnost …

Simulatorji za tek na smučeh, veslanje in kolesarjenje so opremljeni z monitorji, ki mi prikazujejo precej več podatkov, kot bi jih potreboval, čeprav mi večinoma pokažejo tisto, česar še nisem pripravljen priznati: da nisem (več) vrhunski športnik. Seveda pa ni nepomemben podatek, da mi dostop do najnovejše opreme omogoča poslovno sodelovanje z izdelovalci veslaške opreme. Še več, preizkušanje novosti je postalo del mojih službenih obveznosti.

Kolo, na katerem nadvse uživam, je veliko boljše od kolesa, na katerem sem prikolesaril marsikatero veslaško kolajno. Lahek okvir in vrhunska oprema pri mojih 90 kilogramih ne igrata pomembne vloge, ali kakor je dejal nekdanji reprezentančni kolega iz Beograda: »Istina, tvoj novi bicikl je puno bolji od starog, ali je stari bio puno brži od ovog!« Kupovanje z očmi in prsti namesto z glavo sicer ni racionalno, ker pa z večjim užitkom in pogosteje sedem nanj, kot bi sicer, se mi zdi naložba smiselna.

Včasih s tekaškimi smučmi ni bilo nobenih težav. Zimski veslaški dres, smuči namazane enkrat na leto, urejena proga ali pomrznjen sneg. Vse, kar smo potrebovali za dober trening. Če so bile smuči bolj počasne, si pa bolj garal. Če je bilo hladno, se pač nisi ustavljal med treningom. Namen je bil dosežen.

Danes pač ne. Trije pari smuči, vsak pripravljen za drugačen sneg, so v stalni pripravljenosti. Oblačila prilagojena neštetim vremenskim razmeram, proge so redko dovolj dobro pripravljene … Rekreativec!

Po nečem pa vseeno močno odstopam od stereotipa. Redkih tekmovanj, ki se jih udeležujem, ne jemljem preveč resno. Sicer se potrudim po svojih najboljših močeh, z rezultatom pa nisem niti najmanj obremenjen.

Še se spominjam, kakšne so prave dirke in kakšna je vrhunska pripravljenost ter da tega ne bom več doživel. Zato se mi zdi nesprejemljivo, ko na množičnih športnorekreativnih prireditvah opazujem posameznike, ki se vedejo, kot da jim vsi drugi udeleženci onemogočamo vrhunski dosežek. Že res, da je krasno nažgat svojega kolega, ni pa to najpomembneje. Prijetno razpoloženje v dobri družbi, zaslužena rehidracija po tekmovanju in zavedanje, da si zase in za svoje telo naredil nekaj dobrega, naj bodo tudi za vas glavni motiv za udeležbo.
Izgovorov, zakaj ste bili počasnejši od svojega kolega, pa se vedno najde obilo.

';