Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Klara Škrinjar

O življenjih

Južnoafriški športnik, paraolimpijec, ki se pred sodiščem zagovarja glede tega, kako in pravzaprav zakaj je ustrelil svoje dekle, menda trpi za hudo depresijo. Zgodilo se je menda pomotoma. »Gospod Pistorius ima resne travme zaradi dogodka,« sporoča njegov odvetnik. Pred dobrima dvema tednoma so sojenje, ki traja že od začetka marca, sklenili in zdaj čakajo na izrek sklepnih besed in nato sodbe. Sojenje je neizmerno odmevno; vzpostavili so celo poseben televizijski kanal, ki se je 24 ur na dan ukvarjal le z njim. Ljudje o njem poznajo vse podrobnosti, z njim živijo pri svojih obedih, popoldanskih klepetih, večernih pomenkih. Resničnostni šov številka ena. Eno življenje.

Prav tega dne, ko se je pričanje v primeru Pistorious končalo, je tiskovni predstavnik izraelske vojske potrdil, da so sprožili letalsko operacijo nad Gazo. Od tedaj do danes se je zgodila še kopenska ofenziva, od tedaj do danes je vsak dan bolj krvav. Na večer, ko tipkam te vrstice, je za Gazo najbolj strahovit dan v zadnjih petih letih. Ubitih je bilo skoraj 100 ljudi, od začetka ofenzive pa že skoraj 450. Na fotografijah, ki nam nikakor ne morejo ponazoriti agonije ljudi, ki jo v tem trenutku doživljajo, lahko vidimo porušena poslopja in porušeno življenje. Bedo, kamenje, strah, blisk raket, bes, vojake, žalost, nemočne civiliste, obup. Majhne otroke, ranjene, ko se stezajo po pomoč, po življenje. Otroke. Mrtve. Po podatkih palestinskega centra za človekove pravice je z mejnega območja z Izraelom s svojih domov zbežalo že 130.000 ljudi. Številke so točne le ta trenutek. Ko pritisnem zadnjo piko, jih bom verjetno morala znova spremeniti.

298 življenj. Ko je pred natanko tednom dni strmoglavilo malezijsko letalo nad Ukrajino, je svet za hip pozabil na Gazo. V (najverjetneje) nekaj sekundah je bilo mrtvih toliko ljudi kakor vseh skupaj do tedaj v Gazi. Posnetki, ki smo jih videli nekaj dni po tem, ko so se reševalci prebili do trupel, so bili – nič drugega se ne da reči kot – grozljivi. Trupla na poljih, trupla med žitom, med ljudmi. 298 mrtvih v nekaj sekundah. Popolnoma nedolžnih žrtev sprevrženega političnega obračuna. Uglednih zdravnikov, popotnikov in zgolj pač – potnikov. Kako za vraga je mogoče, da so danes, leta 2014, nad državo, ki želi v Evropsko unijo, sestrelili letalo?! Absolutne percepcije ni mogoče vzpostaviti nad nobeno kategorijo življenja in sveta okoli nas. Na letalu smo bili mi vsi. In vsi skupaj smo padli na dno človeštva.

Percepcija sveta, in s tem življenja, ki jo imamo v sebi, je v veliki meri plod dokaj uniformno oblikovanih medijskih agend. V trenutku, ko je tisoče ljudi »kukalo« v sodno dvorano zaradi ene smrti, ki se je zgodila pred meseci, je na drugem koncu sveta umiralo na desetine ljudi. V trenutku, ko je strmoglavilo malezijsko letalo, smo obnemeli, bolnišnice v Gazi pa so bile ravno toliko polne krvavečih teles. In duš. In od boja za življenje utrujenih zdravnikov. Pa tudi tedaj se je dobršen del javnosti še vedno ukvarjal, denimo, s smrtjo dekleta znanega športnika. Vsako življenje je sveto. A nekatera so očitno vendarle bolj od drugih.

Fokus množičnih medijev podpira to paradigmo. Oziroma ceno smrti. Koliko je sploh vredno življenje? Ali ni življenje eno samo – za vsakogar. Vsak ima eno in v tem smo si vsi popolnoma enaki, ne glede na to, na katerem koncu sveta smo doma. Zakaj bomo torej čez nekaj dni pozabili na številne smrti, ki se dogajajo okoli nas? Zakaj bo z naslovnic časnikov izginila Gaza in zakaj se bomo še kar hranili z drobovjem ene smrti zvezdnika ter jo poveličevali?

Koliko tega ustvarimo mediji? Koliko smo se tega zavedali ob robu svetovnega nogometnega prvenstva? V Braziliji je bilo v desetih letih ubitih pol milijona ljudi, kar je toliko kot v dvajsetih letih civilne vojne v Somaliji. Stopnja umorov znaša v Sao Paolu okoli 10 na 100.000 ljudi na leto, kar je raven, ki jo Svetovna zdravstvena organizacija, kot je poročal The Economist, imenuje »epidemična«. Življenje ima v različnih delih sveta različno vrednost. In delno jo ustvarja tudi medijska agenda. Treba je brskati, da ugotoviš, da so »Strelci ubili najmanj 20 vojakov v napadu na kontrolno točko v zahodnem Egiptu«, da je »V nesreči kitajskega avtobusa 38 mrtvih«, »Pet avtomobilskih bomb ubilo 26 ljudi v Bagdadu«, »Na glavnem mednarodnem letališču Libije najmanj štirje mrtvi«, da je bilo »Sedem ubitih v Keniji na avtobusnem napadu«, pa da so »Strelci ubili sedem ljudi, med njimi štiri policiste, potem ko so napadli potniški avtobus v Keniji«. In kaj se je kar naenkrat zgodilo s Sirijo? Jo je prevel mir? Ne, »le« na desetine mrtvih.

Številke so, kako ironično, relativna stvar. Življenja v tem oziru niso. Razen če obstaja merilo, da je nekatero več vredno od drugega. Zvezdniško? Ali pa tista iz malezijskega letala, na katerem so bili ugledni zdravniki? Ali so to pač nedolžni civilisti? Življenje je, klišejsko, a vendarle, neprecenljivo. Ker je več od tega sistema, ki ga poganjajo moč, oblast in kapital. Torej vse to, kar povzroča smrt. :P

';