Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Tanja Drinovec, kolesarska kuharica

O ljubezni do hrane in sebe

Med poležavanjem pod borovci naših bližnjih sosedov in že dokaj uspešnem približanju nastavitve uma in telesa na frekvenco lastno sebi me je nič hudega slutečo presekala neprijetna bolezen. Za silo in z zadnjimi atomi svojih moči sem sebe in svoje mladiče še pospravila domov nato pa trdno pristala v postelji s svojo slabotnostjo in bolečino. Bolezen prebavne narave je preplavila še zadnjo mojo celico, počutje nikakršnje.Po glavi mi je rojilo nešteto misli o tem , kaj vse bi lahko bilo in kje sem zgrešila. Agonija. V glavi pa je bučalo upanje, da bo jutrišnji dan odplaknil moje tegobe in bom kot prerojena vstala v nov dan. Zdrava seveda. Noč z neštetimi obrati in že skoraj molitvijo na ustih, jutri bom ok, samo verjemi v to.  Prišel je nov dan, vsa upanja in molitve pa zaman. Obisk pri zdravniku ni bil preveč obetaven in mi tudi ni postregel z informacijami o moji bolezni. Da tole ne bo zvenelo preveč samopomilovalno. Moja bolezen je bila očitno dober povod za prisilni obrat k sebi, trenutek za postanek in krepak razmislek.

Zopet se mi je porodila misel o Hipokratovi trditvi, da je hrana človeku zdravilo. Ali pa bolezen? Drži kot pribito. Kar ješ in kar razmišljaš, to si in tak si. Smetnjak, kanta, predal nabasan z vso mogočo šaro, omara v kateri je nametano vsepovprek ali pa urejena pospravljena, natančno zložena in organizirana komoda, ki se odpira po dejanski potrebi in načrtu. Za povrh me je v napol dremavem in omotičnem stanju oplazila še oddaja poznane novinarke in voditeljice na televiziji. Njen gost je bil med drugim priznani kirurg, ki je trdil, da v resnici ne vemo vzroka bolezni in zakaj nastanejo. Medicina jih lahko samo zdravi ali lajša bolečine.  V moji glavi je močno zašumelo in butnilo, glavobol pa je še narasel. Kje me je torej vrglo na kriva pota? Ali sem tudi sama eden izmed prenapolnjenih predalov, ki baše vase vse mogoče in ne zna ravnati s sabo.Kako neumne živali smo pravzaprav ljudje. Vedno znova in znova ponavljamo iste vzorce in napake v svoji presneti neumni trmoglavosti. Rinemo in rinemo z glavo skozi zid. Dokler gre, naj gre po naše in v stilu, saj bo…. Dokler mašina ne zariba. Ko pa trda zaprede, stisnjeni v kot iščemo rešitelje v vsemu in povsod.  V obupu se naslanjamo še na poslednje nelogične bilke upanja. Pričakujemo jih od vseh mogočih rešiteljev od zunaj. Od  klasičnih zdravnikov, bioterapevtov, bioenergetikov, fizioterapevtov, maserjev, trenerjev do na koncu že malodane čarovnic, vedeževalk s kristalnimi kroglami in goljufivih mazačev.

Ostane pa nam resnica , na žalost ali srečo ena in edina, boleča. Na koncu ostaneš sam s seboj in svojo zmožnostjo ljubezni in spoštovanja, ki jo premoreš izkazati sam sebi . V čisto prvi vrsti z hrano, ki si si jo zmožen omogočiti in privoščiti. Hrano, ki je lahko zdravilo ali bolezen. Tvoja življenjska in vitalna energija ali strup, ki te vsakodnevno zastruplja in jemlje moč in hromi sposobnosti. Osnovna življenjska potreba po eni izmed definicij. Če si tega nisi zmožen omogočiti, bo po bilanci življenja in garažiranju in servisiranju primerno seveda enkrat  prav gotovo zaškripalo. Račun bo izstavljen, davek pa kesanja vreden.

Izbira je moja, je tvoja in je od vsakega posameznika.

Trenutno, še rahlo omotična in ranjena od bolezni z lačno glavo in od diete prečiščenim organizmom vem. Vem prav vse. Bolezen pride k tebi, da ti pove, da je čas za sestop iz drvečega brzovlaka. Čas za razmislek, da se ustavim in malo pomodrujem in pomeditiram. Kje in v kakšnem stanju se nahajam, kje je napaka v sistemu, kaj potrebujem, česa ne, naredim na boljši, sebi prijaznejši in bolj ljubeč način, vizijo in načrt zase in tudi svoje bližnje. Načrt, ki naj postane del mene in moj način življenja. Ne samo eno ali nekajmesečna dieta ali post potem pa zopet po starih ustaljenih tirih, dokler bo šlo in odvisno od naše genetike, kdaj bo popustila. Da, naloga ni tako preprosta. Pobrskati in zazreti bo treba globoko v notranjost sebe in doumeti, da gre le in zgolj za nas same . Hkrati pa spoznati kaj je resnično dobro za nas. Vsak posameznik je seveda individuum s svojimi geni in svojim notranjim mehanizmom. Kar je dobro za vas, ni nujno dobro za nekoga drugega. Spoznati in priti do sebe, vsekakor.

Včasih je morda sreča v nesreči, da se spotaknemo, zapletemo v svoje sence in klecnemo ali celo pademo. Šele takrat se lahko poberemo. Iz tal ali celo peklenskega brezna. Z drugimi besedami povedano :brez muje se še čevelj ne obuje ali kar seješ to žanješ. Kar pa požanješ tudi poješ.

Moj čas za razmislek je potekel, kaj bo doprinesel pa bo še pokazal. Nimamo ga na pretek. Polet in akcija. Akcija reakcija.

 

Tanja Drinovec

';