Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Tanja Drinovec, kolesarska kuharica

O kupcu vse najboljše

Oni dan sem v svoji službi doživela strašno neprijetno izkušnjo, da jo v ne tako kratkem in v odnosih s poslovnimi strankami ne tako neizkušenem življenju v resnici slabše ne pomnim. Šlo je za ponesrečen nesporazum, pri katerem je gospa naročila torto z napisom, ob prevzetju torte pa smo ugotovili, da je bil napis na njej mišljen malo drugače. Ob večkratnem opravičilu smo ji seveda ponudili, da stvar lahko spremenimo, popravimo in uredimo. Ampak ne, gospa je s torto odšla. Na žalost to ni bil konec, ampak šele zaplet zgodbe. Trije telefonski klici, žalitev in prostaških besed v smislu nesposobnosti, neumnosti, grožnje z diskreditacijo podjetja in slabo reklamo. S ponovnim opravičevanjem niti nisem mogla priti do besede, kaj šele ponuditi, da torto prinese nazaj. Zadnji telefonski klic za piko na i pa še grožnja, da bo zahtevala nadomestilo za duševne bolečine. Moj delovni dan je bil uničen in po moči storilnosti končan, na srečo pa se je stekal h koncu. Ko sem v nemoči in razočaranju še enkrat ošvrknila list z naročilom sem ugotovila, da je gospa oseba, ki jo poznam in tudi ona mene (samo ni vedela, da ima opravka z menoj, ker sem z njo komunicirala samo po telefonu in je v svojem besnilu po vsej verjetnosti tudi preslišala moje ime). Gospa je bila sila izobražena intelektualka, sodnica po poklicu. Hudo mi je postalo za vsakega nepridiprava, ki je že in še bo padel k njej v nemilost. Dan, ki ga ne pozabiš kar tako.

Dogodek se mi je vrtel kot grozljivo mučen film v glavi še cel dan in še dolgo v noč. Premišljevala sem in vse bolj je iz mene bučala misel, kako dandanes ljudje v imenu denarja skušajo nadzorovati, manipulirati  in obvladovati življenje okrog sebe. Ljudje dandanes razmišljamo, da za vsako storitev, ki jo plačamo praktično postanemo že skoraj sužnjelastnik izvajalca storitve. Hvaležnost, morala, bonton, empatija….izumirajoči pojmi v poslovnem svetu. Prav na vseh področjih so nam vsadili miselnost:  »kupec je kralj«.  Prav gotovo.
Dandanes si z denarjem lahko omislimo in omogočimo skoraj vse. To v veliki meri velja tudi v športnih aktivnostih za katere v resnici nismo ustrezno pripravljeni ne fizično, ne umsko in tudi  ne psihično.

Vzemimo kot primer jadranje. Poznam kar nekaj znancev, ki so si omislili izpit za čoln, ki je potreben za upravljanje jadrnice. Do izpita že kako, če ne drugače pa z nekaj eurov več in že smo ponosni kapitan(skiper) barke. Kolikor imam kot rekreativna deskarka na vodi izkušenj z zračnimi in vodnimi tokovi, zlasti, če so razmere kritične, stvar postane zelo neprijetna, nevarna oziroma lahko rečem usodna. Smrtno resna in življenjskega pomena. Skiper jadrnice z izpitom brez najmanjših izkušenj vsekakor ne bi bil med zaupanja vrednimi poveljniki jadrnice, na kateri bi se rada nahajala sama. Sicer pa stvar posameznika, komu zaupa svoje življenje. Škoda ob trčenju jadrnice v skalovje ali pomol je pa tako ali tako zavarovana.
Jadralno padalstvo. Prvi tečaj, nato še drugi. Zajeten kupček denarja in že letimo visoko visoko. In stvar je zopet v zračnih tokovih, strokovno rečemo aerodinamiki in meteorologiji. Leta in leta izkušenj v varnih rokah izšolanih strokovnjakov, poznavanje vremenskih razmer okolja v katerih letimo in še in še izkušenj nas naredi prave letalce. Kdor previsoko in prehitro leta, pa žal tudi zelo globoko in boleče pade.

Alpinizem. Menda te za veliko vsoto denarja nekako uspejo spraviti s pomočjo izurjenih dobro plačanih vodnikov in nosačev v strme vrhove Himalaje.  Kaj lepšega in bolj dobrohotnega za naš ego kot stati na strehi sveta, se trkati po prsih in poslati »selfi« vsem sodelavcem, znancem in prijateljem. Pošiljanje razglednic je na žalost pojav, ki izumira.
Kolesarstvo je čisto posebna kategorija. Najboljša, najlažja kolesa, najdražja mogoča oprema. Če je le možno in seveda tudi je, vsako leto nova. Bo pa malo manj založen hladilnik in kakšna obleka za prosti čas manj v omari. Samo da je napis na kolesu pravi in se lepo sveti. Ko pa je dan za rundo pa vse od sebe, tudi če pumpa poči. Pa ne tista karbonska rezervna na kolesu, če jo sploh imamo s sabo, ampak tista naša znotraj, ki tiktaka in odšteva naše bite do onostranstva.  Da o vožnji ne govorimo. Tako smo hudi in divji, da rdeč semafor za nas ne obstaja, kje so šele cestni predpisi. Če nas slučajno in res po veliki nesreči ustavi policaj, je pa vedno pri roki še kak euro za plačilo kazni. Denar, sveta vladar.
Od kolesarstva nazadnje še k avtomobilizmu. Ob poplavi reklam, ki nam jih dnevno postrežejo in z njimi napadajo mediji moramo biti res velika tesla, če si ne omislimo strupene zverine, z vsemi možnimi dodatki in opremo, ki poskrbi za celotno našo varnost. Varnostne blazine, vsa piskajoča in utripajoča signalizacija ob kateri se je praktično nemogoče zaleteti,  varnostni pasovi, računalnik in ne vem kaj še vse.  Pa  saj avto praktično vozi in stori vse sam. Možgane na off in »gas po vas«, bi lahko rekli. V prepričanju, da smo v naši strupeni zverini povsem varni (pa saj nam to zagotavljajo) kar pogumno na plin. Kolikor le srce in duša poželi. Pa tudi, če bo avto malo na  »puf«. Varnost  je  le prva. Kdo ve, morda pa zaradi dobro obložene denarnice pride po nas hitreje boljši, lepši in hitrejši pogrebni avto. Kakšna sreča.

Obstaja morda cinična pa vendar še kako utemeljena angleška besedna zveza Darwinov izbor, ki  predstavlja populacijo človeštva, katera zapusti ta svet čisto po nepotrebnem, predvsem po zaslugi lastne neumnosti, nepremišljenosti, pretirane in lažne samozavesti, tudi na račun denarja.
Zahodni kapitalistični svet nam je prinesel veliko sporočil in novih »naprednih« načinov razmišljanja, ki nam v preteklem sistemu niso bila blizu in poznana, eno od njih se glasi : »kupec je kralj«.
Jaz pa počasi prihajam do zaključka in z vsem dolžnim spoštovanjem pravim :«kupec je.. bedak«.

 

';