Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Brane Maselj

O bikcu

Marsikoga je prejšnji teden zmotil način poročanja medijev o bikcu, ki je pobegnil iz klavnice in nato obtičal v gradbenem jašku, kjer ga je do konca pokončal njegov mesar. O dveletni živali, ki si je z begom le reševala življenje, so mediji pisali kot o pobesnelem biku, ki da je divjal po Mariboru in sejal strah med prebivalci. Za nekatere je bila podoba bika, za katero se podijo mesarji in policisti, šaljiva, kot tiste na starih voščilnicah, na katerih najprej nekoliko preplašeni pujski skačejo v novo leto, za njimi pa nasmejanih obrazov še mesarji.

Bežeči bik s klavci za ritjo je resnično neka arhaična podoba, ki je večina mlajšega prebivalstva ne pozna več in si jo tudi težko predstavlja. Za veliko potrošnikov je meso danes le eno izmed živil, ki verjetno raste kar v hladilnicah supermarketov. Ko takšno meso nenadoma dobi glavo in rep, zraven pa noge, ki bi še rade brcale po svetu, se naša iluzija o človeški obzirnosti do življenja hitro sesuje. V resnici je tako, da imamo roke krvave do komolcev in še čez vsakič, ko v nakupovalno mrežico vržemo zavojček z mesom ali mesninami za slastne obede.

Te krvi seveda ni mogoče videti. Še preden pride do nas (nad nas?), jo delavci v klavnicah sperejo do čistega, do gluhega molka udušijo krike klanih živali, odžagajo parklje, roge, kremplje, kopita in jih zmeljejo, meso pa natančno razrežejo in predelajo. Ves postopek je higienski, tehnološko dovršen, učinkovit, skratka, z eno besedo human. Še bolj humano bi seveda bilo, če bi se nam živali na neki način ponudile na uporabo kar same in se radostno zaklale v dobro človeka, tako kot v znanem romanu, a o tem jih jih bo nemogoče prepričati.

Bikec, ki je smrt našel v jašku pod cesto sredi Maribora, ni vedel, kakšno vlogo mora igrati, vedel pa je, česa noče, in prav zato mu je uspelo priti v novice. Iz petstokilske mase za salame je nenadoma postal bitje, katerega umor je dobil smisel. Brezimnost se je spremenila v otipljivo žrtev, ki je umrla vsem na očeh, in smisel je dobila seveda le v naših očeh: marsikatera jedec in jedka mesa sta sočustvovala s pokončano živaljo, predvsem zato, ker se je uprla in poskušala spremeniti svojo usodo. Tako pač gledamo na zadevo ljudje. Kdor se upre in vzame usodo v svoje roke, pridobi naše simpatije, drugače je le del okolja, iz katerega črpamo vire za življenje. A živali ne morejo razumeti skoraj brezmejne lokavosti človeške pasme, zato so njihovi upori precej redki.

In ker so tako vzgajane, da tiho poniknejo v naših želodcih, je zelo pripravno, da te živali nimajo lastnih imen. Preprosto jim rečejo klavne živali. Imena si zaslužijo samo živali, ki jih ne požremo: medved je Srečko, volkulja je Tia. Za njimi joče pol Sloveniji, tudi mesojedci. Zato ker se vsi radi poistovetimo z živaljo, ki se rodi svobodna in bo takšna tudi umrla. Na to, da bi se morda bolj upravičeno primerjali z ono drugo vrsto živali, ki nemočna dovoli, da jo nenehno privezujejo, strižejo ali molzejo, raje ne mislimo. Nekoč, ko se je govedo še paslo po pašnikih, je imela tudi vsaka krava svoje lastno ime: Liska, Šeka, Sivka, Ara, Bona, Binca ... Zakol živali takrat ni mogel biti drugačen kot skoraj obreden. Nanj je bilo treba pripraviti sebe in žrtev, izbrati točno določen čas, opraviti določene postopke, ponuditi dele njenega telesa kakšnim prednikom. Ime živali in njena dejanja so ostala v spominu družine. Danes za to seveda ni časa: pobijamo, ne da bi razmišljali, požiramo, ne da bi prežvečili, pozabljamo, ne da bi sploh vedeli. Zato tudi ni priporočljivo, da dobijo svoja imena tudi klavne živali, saj utegne priti njihova smrt celo v novice, in nam pokvariti – tek.

Tistega dne, ko se je uprl, je bikec dobil svojo podobo, in če bi mu uspelo, da bi preživel nekoliko dlje, bi nedvomno dobil tudi svoje ime in celo vrsto zaščitnikov. A mu, na žalost, ni. Tako kot ni tistega dne uspelo še stotinam drugim živali, ki so bile na seznamu obsojenih na smrt. In prav vsaka med njimi bi lahko bila tudi Liska, Šeka, Sivka, Ara, Bona, Binca. Vsaka je bila ustreljena v glavo in nato zabodena v vrat.

Prispevki avtorja

';