Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Brigita Langerholc Žager, nekdanja vrhunska atletinja in olimpijka

Nova kariera športnika - ko nastopi streznitev in depresija

Pred kratkim sem bila na zagovoru diplomske naloge izjemno nadarjene odbojkašice iz štajerskega konca, ki je med zagovorom prejela vprašanje: “ Kako se sooča s tem, da je njena tema zagovora Priprava športnika na drugo kariero, ona pa je pravkar prekinila kariero v ekipi, ki bo letos igrala v Evropski ligi in sprejela prvo redno zaposlitev?“

Videla sem, da ji je šlo na jok in nekaj časa ni mogla odgovoriti, potem sem se še sama vživela v moje spomine končevanja kariere in na koncu nas je jokalo pol prisotnih na zagovoru diplomske naloge. Zakaj?

Zato, ker sem jo začutila, da še ni bila pripravljena, da dokončno reče NE svojemu športu, za katerega je trenirala 10 ali več let, in končno pridelala uspeh svoje ekipe v evropskem merilu, zdaj pa jih mora zapustiti. Odločila se je, da je zagarantirana služba v naši družbi boljše kot uresničitev tvojih sanj, da tekmuješ v najvišjem rangu svoje panoge – kot so olimpijske igre ali evropska ekipna tekmovanja, ipd.  Ker nikoli ne veš ali boš še imel pogodbo drugo leto, pa čeprav si dosegel najvišji rang tekmovanja z ekipo. Ker lahko gre v stečaj sponzor kluba, ali se zmanjšajo sredstva zveze, zaradi zategovanja pasu države ali kaj tretjega. Preživeti, kaj šele ŽIVETI pa moraš vsak mesec v naši ljubi deželici.

Gospodična T., kot jo bom imenovala, je samo ena od mnogih, ki jih srečujem vsak dan, in mi govorijo zgodbe, ki so resnično žalostne za naš športni sistem, ki je trenutno aktualen za bivše vrhunske športnike v Sloveniji. Pa nikogar ne obtožujem, prikazati želim le s čim vse se vrhunski športnik sooča, ko zaključi uspešno kariero.

Tudi sama sem šla čez neko kalvarijo, depresije, pa novega zagona, pa zopet depresije in soočanja z ekonomskimi težavami do tega, da sem po treh letih tuhtanja, zavrnjenih zaposlitvenih odgovorov in dveh mentorjih, ki sta mi pomagala prebroditi najtežje obdobje (kjer misli na najhujše niso bile redkost v mojem vsakdanjem življenju) spoznala, kaj je tisto, kar si res želim delati po koncu moje športne poti.

Veliko bivših smučark in drugih športnic, ki so med drugim dobitnice medalj je omenilo, da jim ob zaključku športne poti ni nihče pomagal. Vsi tisti, ki so se v časih njihove najvišje slave slikali z njimi, jim podajali vizitke, naj jih pokličejo, če bodo potrebovale kakršnokoli pomoč, so obnemeli, ko so jih resnično potrebovale za prvo zaposlitev (vmes so že dokončale šolanje).

Sprašujem se, zakaj jim je bilo tako težko pomagati? Ali niso dovolj dobre, da bi jih vzeli na zvezo, v klub ali podjetje, katerega del so nekoč bile? Ko so bile na stopničkah, so bile pa zvezde? V tujini je športnik olimpijec najbolj zaželen kader v kateremkoli podjetju, ker so ugotovili, da imamo nekaj veščin, kar večina običajnih ljudi, težko pridobi: integriteto, vztrajanje pri doseganju ciljev, pogled na zadeve iz različnih zornih kotov, potrpežljivost, ohranjanjanje mirne glave, ko nekaj ne gre, ….in še bi lahko naštevala.

Vse moje kolegice, ki so končale atletsko kariero v istem obdobju kot jaz in bile izredno uspešne v svoji državi v določeni panogi, imajo danes kljub redni zaposlitvi v podjetju svojega preteklega sponzorja, še vedno ponudbe za snemanje reklam, pojavljanje na raznih medijskih dogodkih, nekatere so še vedno obraz za določene produkte.

Kaj pa pri nas, z izjemo redkih izjem, te ni več, NE OBSTAJAŠ, po nekaj letih, se ljudje sprašujejo, ja kje pa je zdaj tale skakalec ali atlet, ki je bil tako dober? Kje, v neki službi, če je imel srečo, ki jo je dobil glede na svojo izobraženost, ponavadi brez lobiranja, ker v večini primerov ne deluje (pri športnikih namreč, pri funkcionarjih še kako deluje!).

Meni osebno je zelo hudo, ker res sposobni nekdanji športniki odhajajo v tujino ali kot trenerji, ali kot pomočniki trenerjev, kot delavci pri mednarodnih zvezah, ker naše zveze ne prepoznajo neprecenljivega doprinosa športnika ali trenerja, ki ima še sveže svetovne, praktične izkušnje s čimer bi zvezo in njeno delovanje kvečjemu izboljšalo.

Zato smo se z nekaterimi bivšimi vrhunskimi športnicami odločile, da se počasi združimo, v svojem prostem času bomo najprej prostovoljno, kasneje profesionalno delale na projektih, ki bodo izboljševali položaj prehoda kariere športnika v Sloveniji.

V začetku bomo same, kasneje v sodelovanju s krovno športno organizacijo v Sloveniji. Tistega, ki to zanima, naj me prosim kontaktira. Zakaj?  Ker imamo DOSTI jamranja in zaprtih vrat, ker vemo da smo sposobne,  in obožujemo AKCIJO!

Ker vemo, da smo enkrat že prišle na Olimp, pa bomo drugič tudi. Pa tudi zato, ker smo ugotovile da so nas NAROBE učili, v posamezniku je moč, saj se vse ideje najprej začnejo pri enem človeku, le-te pa preidejo v preoblikovanje sistemov.

In mislim, da je pravi čas za spremembe, saj v letošnjem letu vnovčujemo doto, ki smo jo prejeli, za vnaprej!

';