Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Andrej Jaklič

Not in ven

Spet je jesen. Spet so polna šolska igrišča. Že navsezgodaj, še pred začetkom pouka, se po njih podi mladež. Preganja žogo, preganja svoje sošolce, preganja samega sebe. Kakšen pogled je to! Pogled na mladiča, za katerega ne obstaja ne včeraj, ne danes, ne jutri. Zanj je samo zdaj. V bistvu je on popolnoma "not".

"Not" je nekaj, kar je res privilegij otrok. Njihovega razumevanja časa, ki je v bistvu nerazumevanje časa. Časa brez tistega prej, brez zgodovine, ki napoveduje prihodnost. Časa, ki teče sam zase. Ki teče sam vase.

Žal, res žal, je to nekaj, tisto nekaj več, privilegij, ki postane jasen šele takrat, ko ga ni več. Spomin, torej minljivo, ga naredi takšnega. Ker je spomin na nekaj, česar se v bistvu ne spomniš, ker si bil totalno "not", preko drugih, ki so "not", na igrišču, v igri, ki so igra sama, pa ti postane jasno, da je prvo življenjsko obdobje tisto, ki je idealno. Ima pa, kot že rečeno, a zakaj ne bi še enkrat, napako, da ga ni mogoče hkrati doživljati kot nekaj privilegiranega. Ker ni spomina, ni zgodbe, ni časa. Čudno in nesramno, da te nekdo tako žejnega pripelje čez vodo. Samo kdo?

Ne vem in me tudi ne zanima. Zanima pa me podoživljanje tega, česar nimam več. In to, tako kot, ko sem bil "not", skozi igro. Skozi igro, kjer ni ne pred ne po tem.

In ta meja igranja je tanka. Predvsem je tanek led, kako priti do nje. In, najslabše, zato pa najslajše, povzroča odvisnost, to pa povzroča željo po še. Vedno več in vedno dlje v to, v "not".

Vsak to rešuje po svoje. Načinov je neskončno, najbolj učinkoviti so tisti s točno določenimi pravili. Človek ne jezi se, je igra, monopoli je igra, karte so igra, opijati so prav tako svojevrstna igra, umetnost je itak igra, služba – ni igra, ...
Šport seveda je – igra. Dostopna praktično vsem, najmanj škodljiva od vseh iger, najbolj osvobajajoča in poživljajoča, v neskončnih oblikah, intenziteti, ponavljanjih, številu udeležencev ... In, še kar važno, z omejeno možnostjo povzročanja odvisnosti, zato pa z močnimi blagodejnimi učinki. Za tega, ki se te igre udeležuje in vse ostale v njegovem krogu.

Ko "se grem" igro, izginem. Pravila, ki jo določajo, so zato, da mene ni, saj s tem, ko jih upoštevam, ne upoštevam sebe, pač pa dogovor, ki me osvobaja odgovornosti postavljati pravila in meje. Trud, vztrajanje, boj za rezultat ... seveda vse to je. Ampak mene ni.

In ko se vrnem, sem spet jaz. Nov, no vsaj osvežen, regeneriran. Zadet od dobrega in z željo po še. Po še nazaj "not".

Meni je jasno, da kar res velja, je v bistvu samo igra. Ki je otrok.

';