Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Aleš Kovačič

Nogometna osmrtnica

Japonski sodnik na otvoritveni tekmi mundiala v Braziliji naj bi po interpretaciji mnogih sodil pristransko, in sicer v korist gostiteljev prvenstva, s čimer naj bi fantastični in neustrašni hrvaški zvezni vrsti storil zgodovinsko krivico. Spet drugi so mnenja, da brazilsko moštvo ni igralo z dvanajstimi igralci in da je bilo sojenje povsem nevtralno.Zna biti, da imajo prav prvi, a v širšem kontekstu nogometnega prvenstva v Braziliji to sploh ni pomembno oziroma je pomembno zgolj toliko, da je bila včerajšnja zmaga domačinov pogoj za kolikor toliko mirno nadaljevanje spektakularno nespektakularnega spektakla.

Šport ali igra je bil namreč včeraj – ponovno - v ozadju, saj je – ponovno – prevzel vlogo družbenega sedativa. Sodnik, ki je razburil naše južne sosede, drugače kot v korist domačinov pač ni mogel ali smel soditi, kajti v nasprotnem primeru, bi morali oklepniki vojaške policije, skriti, a prav zanje aktivirani, pred očmi svetovne javnosti iz obubožanih favel zapeljati pred vrata stadionov. Večina od dveh milijard gledalcev, kolikor naj bi si ogledalo prvo tekmo prvenstva, se namreč ne zaveda, kako je njim zelo ljuba igra postala tako neznosno osovražena, da jo komajda tolerirajo celo v zibelki nogometa. Seveda, ker nogomet ni več igra. Veliko je kajpak biznis, a večinoma le inštrument njegovih lastnikov.

Popredmetenje in komercializacija vrhunskega nogometa – pa tudi ostalega profesionalnega športa -, njegova globalizirana potrošnja in popolna samovoljnost ter skorumpiranost Fife, ki od organizatorjev zahteva in pobere vse, vrne pa, razen naravnega in socialnega razdejanja okolja gostiteljic, praktično nič, so najočitnejši razlogi, zaradi katerih je Japonec preprosto moral poskrbeti za sinočnjo zmago letargične brazilske zvezne vrste. To je moral ne nazadnje storiti tudi za dobrobit hrvaške nogometne vrste, in če smo že pri tem, tudi vseh ostalih reprezentanc na prvenstvu. »Ognjeni« so pač nehote in naključno prevzeli vlogo žrtve, kolateralne škode, hladno preračunljivih nogometnih funkcionarjev, ki nogomet razumejo kot ekskluzivno lastnino, s katerim razpolagajo brez odgovornosti in izključno za njihove obsežne potrebe ter ozko odmerjene, parcialne, interese.

Na včerajšnji tekmi je bil nogomet naposled zlorabljen kot inštrument pacifikacije nevarno razgrete ter družbeno močno razdeljene Brazilije, kjer se socialne razlike med najpremožnejšimi in srednjim slojem, tako kot drugod, kjer je zavladala iluzija neoliberalizma, povečuje do nevzdržnosti. Bila je dokaz, da so neoliberalci ugrabili in uničili celo nogomet, ki se danes ne igra, ampak računa in rezultat, ki ne meri kvalitete in virtuoznosti igralcev, ampak preračunava glede na potrebe in želje preračunljivcev.

Ker so slogi igranja preslikava specifik posamezne družbe in kulture, ali so vsaj takšni bili nekoč, je bila včerajšnja brazilska nogometna predstava, takšna kot je na drugi strani tudi življenje povprečnega Brazilca, ki v dve desetletji trajajočem eksperimentu neoliberalcev, pod krinko tamkajšnjih socialistov, postaja razočaran, brez vizije, domišljije, radosti, nedolžne pobalinskosti, pozitivne predrznosti, nagajivosti, karnevalske vzhičenosti… Apatičen in kar je najhuje, a obenem povedno - nefunkcionalen. Če romantike in mistike ni več niti v tako arhetipskem in prvobitnem nogometu, kot je brazilski vselej bil, potem je jasno, da je nogometna igra še ena v vrsti žrtev prosulega ekonomsko-socialnega nazora, ki vso družbeno nadgradnjo, vključno s športnim spektaklom, presoja skozi tržno optiko povpraševanja in ponudbe.

A dobra stran tega je, da se je model, sodeč po sinočnji predstavi brazilske enajsterice, več kot očitno izpel. Nepristna zmaga nepristnih domačinov na nepristnem mundialu sredi pristno jezne brazilske populacije je bila namreč pristno neoliberalna. In ljudje so to začutili. Tako kot je vloga države v gospodarstvih, kjer naj bi se neoliberalizem najbolj prijel in izkazal, zaradi njegove impotentnosti dejansko okrepljena, svobodni trg pa je samo iluzija za bedake in »beliverje«, tako tudi zmaga brazilskih nogometašev proti hrvaškim kolegom ne bi bila mogoča brez izdatne pomoči sodnika – podaljšane roke Fife –, čeprav naj bi se ta praviloma ne vmešaval(a) in zgolj, tako kot država v odnosu do ekonomije, zagotavljal(a) pravni okvir igre.

';