Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Primož Kališnik

Nihče in Nekdo

Ne sam, a povsem v svojem svetu sem se peljal po grebenu, kjer na eno stran padajo brežine proti Krasu in morju, na drugi se breg spušča dol v Vipavsko dolino. Na južno stran, tam daleč za robom zadnjega, kar zmore ujeti oko v spokojnem jesenskem dnevu, slutiš morje, Trst, Devin; na severu se pogled zatakne na Nanos in se potem mehko sprehodi po Trnovskem gozdu, ki nenadoma kar ponikne na obzorju. Enkrat bo treba na ta izginek sveta, peš, da bom videl, kaj je robom zadnjega pogleda.

Trtam, ki bežijo na obe strani v dolino z brežin, je človek porezal plodove. Zdi se, da ne zanimajo nikogar več in da si želijo le, da bi jih še enkrat pobožalo popotnikovo oko, preden jim bo zima vzela barvo in življenje, kot ga prinašajo listi barv, kot jih nameša občudovanju le Kras. Večkrat grem tja gor: zgodaj pozimi je morda najlepše, takrat, ko se v gozdu proti celini ujame prvi sneg in ko se sinje nebo na vso moč trudi, da bi še enkrat spravilo belo kapo z Nanosove glave. Zaman, pa naj bo svod zgoraj še tako bleščeč, tako zelo, da se zdi, da bo zdaj zdaj počil. Tam gori, kjer se srečujeta dva različna svetova, se čuti izostrijo in misli postanejo bistrejše. Naenkrat ugotoviš, da vidiš, razlikuješ, opaziš bor, macesen, smreko in brezo, ki se kregajo za isto jaso. Slišiš veter, vonjaš gozd in travnik in vas, kjer že nalagajo v peč; dim, ki se ti je prikradel v nosnice, te spominja na čase, ki so lahko le lep spomin, v resnici pa tistega življenja ni več; ljudje so odšli ali s sveta ali iz tvojega življenja.

Lepo je.

In včasih se ti naenkrat zazdi, da nekatere stvari, one iz doline, razumeš. Da sorodnike, žive in mrtve, zares spoznaš na zapuščinski razpravi, partnerja, ko se ločuješ, otroke, ko jih iščeš, in prijatelje takrat, ko jih ni več. In da je tako prav, saj si dobil, česar nisi iskal, a si enkrat moral najti.

Naenkrat se ti zdi, da ti prihaja naproti nekdo, ki ti je znan. Bliže kot je, bolj poznan ti je, zdi se ti, da ga nepopisno dobro poznaš, a srečanja se ne veseliš.

Ko pripelje mimo tebe, te pogleda v obraz in vidiš, da ga tarejo skrbi, razjedajo dvomi, da se za njim pojajo strahovi. Vidiš ga, da ve, kaj vse bi lahko bil, a nikoli ne bo, ker si ne upa.

Zapeljal se je, si se, skozi ogledalo.

Človek vedno čaka, da bo bolje, čaka, da se bo to zgodilo samo od sebe, zdi se mu, da mu sreča in blaginja pripadata, le da se vedno, ampak vedno vozita po sosednjem tiru.

Žal človeku v življenju samo po sebi razen pizdarij nič ne pripada.

Za vse drugo se je treba potruditi.

Za svojo prihodnost bo treba dvigniti vsaj glas, če že ne stopiti na ulico. Jamranje, da poštenosti ni več in da se ne ve, kaj je sploh prav, ne pomaga – evnuh ni še nikoli nobene nabrisal, ni res?

Kaj je prav? Če ste kristjan, bodo božje zapovedi kar v redu, če ste ateist, bo dobra splošna deklaracija OZN o človekovih pravicah. Če ste normalni, boste razumeli oboje. Tudi, kako blizu je islam krščanstvu in budizem listini iz leta 1948.

A nikjer tam nič ne piše, da morate biti Nihče.

Nihče je danes najpogostejši slovenski priimek. Nihče živi, a za to noben človek ne ve, Nihče misli, a tega nihče ne opazi, Nihče govori, a prepotiho, da bi ga slišali, Nihče sanjari, a to ve le on.

Nihče ne ve, da ne bo nikoli bolje živel, dokler ne bo zahteval, da banka odpre arhiv in pove, kam je zadnjih štirideset let tekel denar, Nihče ne ve, da bi, sledeč temu, na koncu prišel do desetih, dvajsetih imen, za katera nikoli niti slišal ni. Nihče ne ve, da je večina tistih, ki jih malikuje ali zaničuje, le lutk, ki v resnici ne pomenijo nič.

Nihče ne pomisli na to, da papež Frančišek ne more umreti po božji volji, ampak po volji tistih nekaj, ki si krojijo svet po svoji podobi trgovanja s smrtjo in varčevanja z dobrinami.

Zrcalo ni zato, da si človek popravi podobo, je zato, da se vidi takega, kot je. Meč v roki ni zato, da bi koga napadel, ampak je ostro orožje duha, ki se usmerja proti vsemu napačnemu in življenju sovražnemu.

Seveda, če se ne odločiš kot večina, da je Nihče najlepše ime na svetu.

Tam gori, na Krasu, je pot, ki se je lotiš kot Nihče in se vrneš v dolino kot Nekdo.

';