Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Primož Kališnik

Ni repa, ni glave

Včasih se prav dobro počutim, ker vem, da ne pripadam nikomur. Le samemu sebi in kot lastnik tistega malo, kar mi je bilo usojeno v glavo v času tega mojega zadnjega življenja.

Pred nekaj časa se je pri meni oglasil mladenič iz Španije, ki je za doktorsko disertacijo pisal o trgovini z orožjem v Sloveniji. Ker da je med raziskovanjem ugotovil, da sem o tem pisal prvi v Jugoslaviji ... Da me je kar dolgo iskal, je dejal. Tistih časov se ne spominjam prav dostikrat. Pravzaprav sem se odločil, da se jih ne bom spominjal, ker sem se ujel v lepo nastavljeno past – so iskali bedaka, ki bo spravil zadevo v časopis.

In so ga našli.

Tisto so bila neka čudna leta. Vsi smo bili prepričani, da se je stari sistem zlomil in da prihaja nov, a nihče ni vedel, kakšen, vsak si ga je predstavljal po svoje v odtenkih besede demokracija. Ta je pač med za bedake. Sam danes mislim, da se sistem takrat ni zlomil, le slovenski del se je ločil od jugoslovanskega in začel na svoje. Slovenska Udba pa se je iz politične kategorije dokončno spremenila v ekonomsko. Zasledil sem tezo, da je nastanek samostojne Slovenije en sam velik in popoln ekonomski manever. Da so se stari mački le pridružili osamosvojiteljem, in še več, da so jih usmerjali, ne da bi ti to vedeli. Če pogledamo prezentistično, z očmi tega trenutka, in ne historicistično, z očmi časa leta 1990, je taka teza manj nora kakor logična.Je mogoče, da je bil nekdo tako genialen, da je sebi in potomcem naredil podjetje z dvema milijonoma zaposlenih? Slovenija tako, kot naj bi deloval TEŠ – največji posel niso provizije pri gradnji, biznis se začne pri vzdrževanju naslednjih dvajset let?

Spomnim se, da smo v devetdesetih nekaj vrtali po arhivih in da nam je prišlo na nos, kdo od takrat novih politikov Demosa naj bi bil sodelavec Udbe. In je zvečer doma zazvonil telefon in so mami in očetu rekli, da me čaka 357, kar je sicer revolver magnum, in da me bodo ubili, če ga ne preneham srati. Vir, ki mi je za zadevo povedal, je naslednji dan rekel, naj vse pozabim; tudi njega so privili, čeprav je bil njihov. Gospod, ki naj bi bil zavezan svojemu razrednemu in svetovnonazorskemu sovražniku, je še danes v slovenski politiki. Zna biti, da ga še vedno držijo in da mora ubogati, kar mu rečejo – zato ima lepo in lagodno službo in ljudje ga imajo radi. V resnici je preprost in prijeten človek – a tak, ki ga v nobeni državi v Evropi ne bi spustili v prvo ligo politike.

Se vam zdi, da sem zašel s poti?

Ne nalašč. Spominjam se le časov, ko mi je bilo popolnoma jasno, da je bil nekdanji sistem sijajno organiziran scenarij, ki je zares služil peščici, drugi pa smo bili ubogljivi, ker se je razmeroma lepo živelo, ker smo imeli spodobne šole in dobre zdravnike, ker smo lahko potovali in ker si lahko v časopis napisal veliko več kakor danes.

Takrat sem bil prepričan, da se bodo zadeve obrnile na bolje v treh, petih letih. A se niso niti v dvajsetih. Ker nikoli ni bilo mišljeno, da se bodo? Ker so se razvijale stvari natančno tako, kot so se morale? Ker je šlo podjetje po začrtani poti?

»Kaj misliš, da bi ljudje naredili, če bi pregled v Ljubljanski banki pokazal, da so že desetletja v igri imena petih, desetih ljudi, ki jih sploh nihče ne pozna?«

Kdo bi vedel, koliko po osamosvojitvi uničenega arhiva Udbe je bilo uničenega zato, da bi se izgubile sledi toka denarja v tujino, in koliko je bilo onega, kjer je pisalo, kar so prinesli ovaduhi? No, saj tudi to ni bilo na odmet: koga vse ne držijo v šahu s fotografijami, ki prinašajo novosti v utečene spolne prakse Slovencev – in nekatere od teh fotografij so bile posnete ne dolgo nazaj ...

Pred dvajsetimi leti sem verjel, da se bodo stvari spremenile. Še vedno verjamem, da se lahko, čeprav si ne delam nobenih iluzij, da je kje na svetu povsem drugače. Pa saj drugače ne more biti, gre za isti sistem, zdi se le, da je tam lakomnih manj in da pustijo človeku živeti. In da je red.

Morda je svet tako narejen, kaj pa vem? Žal pa smo Slovenci tako butasti, da nam ni jasno, da nas že dolgo vlečejo za nos. Da to počne že druga ali celo tretja generacija istih familij.

Tisto, za kar se jim zdi, da ne morejo nadzirati, odstranijo.

Zato nikjer že dolgo nisem prebral, kam vse so morali iz slovenskih firm v tujini nakazovati denar, zato smo mediji včasih bolj instrument za prikrivanje kakor za odkrivanje informacij. Če bi volil, bi volil stranko OF. Osvobodilno fronto, ja. Stranko vseh Slovencev, ki vsem državljanom želi dobro, ne pa zgolj izbranim. Jasno, da je ni. Slovenci smo znani po čakanju na čudeže: Miro Cerar in Igor Šoltes ravno čakata na beatifikacijo; intuicija mi pravi, da bi enemu lahko celo uspelo – privoščim mu. A bo moral dobro pogledati, s kom se druži, da čez nekaj let ne bo ugotovil, da so zaupniki v resnici krti, ki že ves čas delajo za one, ki v resnici vladajo Sloveniji. Je le treba vedeti, da imajo ti že vnučke njegovih let in ranga. V primerjavi s tistim, kar čaka Mira Cerarja, je bil zlati konj njegovega očeta otroška pručka.

»Zdi se, da so orožje prodajali vsi,« mi je dejal španski mladenič in mi povedal, kje najti lepo natisnjena imena. Nisem bil vesel. Tega dneva nisem hotel, čeprav sem vedel, da bo prišel. Takim jajcem ne ubežiš.

Najmanjši izmed tistih, ki so zdaj na smrt skregani, je na skupnem sestanku dejal, »da morajo s tem, kar počnejo, prenehati ...«.

Zdaj se mi teza o samostojni Sloveniji kot za plenjenje manj nevarni, kakor je bila to Jugoslavija, ne zdi več tako zelo vesoljska. Včasih se prav dobro počutim, ker vem, da ne pripadam nikomur. Le samemu sebi in kot lastnik tistega malo, kar mi je bilo usojeno v glavo v času tega mojega zadnjega življenja.

In tisto mi pravi, da so stvari preveč logične, da bi bile nelogične.

';