Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Andrej Jaklič

Ni miru, ni

Od nekdaj je tako. Vsaj v dramatiki. Če kdo, potem so zanimivi tisti junaki, ki tako ali drugače odstopajo od povprečnosti. Ki niso tako kot večina, ampak imajo nekaj svojega. Nekaj, kar jih dela samosvoje, izvirne, v vsakem pogledu izvirne. Ti liki so tudi glavni v dramskem dogajanju. So tisti, ki ga poganjajo, in tisti, ki nazadnje nosijo breme dogodkov, ki so jih tako ali drugače sprožili. Kolateralne žrtve, torej, vsi drugi, ki pa nimajo enake karizme, niso pomembni (ne v dramatiki, v vsakdanjem življenju pa tudi ne prav dosti).

Ivan Cankar je nedvomno naš največji dramski pisec. Njegova dela ne izginejo in tudi ne bodo nikoli izginila z repertoarja. Razlog je v tem, da so njegove zgodbe, predvsem pa njegovi junaki takšni, da vedno znova vzbujajo zanimanje. So univerzalni, hkrati pa zelo konkretni. Enako je z zgodbami, univerzalnimi in konkretnimi hkrati. Sočasno govorijo o času nastanka in času, ki ga živimo in ki ga živi posamezna uprizoritev.

Poleg tega so Cankarjevi junaki posebni. Razlikujejo se od drugih, z večino ne delijo enakih misli, njihovi pogledi so veliko bolj skrajni kakor pogledi drugih. Zavedajo se težav, kočljivosti položaja in ga tudi želijo spremeniti. Kako, ali so pri tem uspešni, je drugotnega pomena, pomembno je, da si položaj prizadevajo spremeniti. In da so pri tem pripravljeni hoditi prek trupel. Z dobrimi ali zlimi nameni.

Primer je Kralj na Betajnovi, v katerem se spopadeta »tajkunski« Kantor in »pravičniški« Maks. V svojem boju pa ne izbirata sredstev, prav tako se ne ozirata na kolateralno škodo, krog ljudi okoli sebe. In tako odlično ponazarjata tako situacijo v času nastanka drame kakor danes.

Boj za oblast na ramenih drugih.

Na ramenih tistih, ki si ta boj najmanj želijo, dobijo pa ga, posredno, največ. Gre za boj za oblast in dobiček, ki je trajen in nikoli končan. In tudi nima namena biti končan. Bolj kot to je pomembno, da traja. Že to, da traja, je dovolj, da vsi udeleženi v boju pridobijo, zaslužijo več kakor tisti, ki vanj niso vpleteni. Oziroma so vpleteni le toliko, da koristijo tistim, ki ta boj bijejo.

V Kralju na Betajnovi ta lik, lik obstranca, najbolj sredinskega od sredinskih, človeka brez obraza, pooseblja Bernot, nesojeni Franckin mož. Mediokriteta, ki je tako »posredinjena«, da že zaradi tega vzbuja naklonjenost. In zakaj je tudi ne bi, saj gre ne nazadnje za tisto večino, na kateri se bije boj za oblast. Na večino, ki si nekaj zasluži, čeprav to le redko dobi.

In kaj hoče ta Bernot, ta slehernik? Hoče nič več in nič manj kot mir. V svojem majhnem, skromnem, tihem življenju. V svetu kompromisov, priznanj porazov, sprijaznjenja z lastnimi mejami.

Na drugi strani pa so tisti, ki se prav tako zavedajo svojih meja, svojih »limit«, a jih niso pripravljeni sprejeti. Oziroma to svojo frustracijo, ta strah pred porazom nevtralizirajo na ramenih tistih, ki jim je v resnici jasno veliko več kakor njim samim. Na Bernotih, ki hočejo samo, da jih pustijo pri miru.

Ki so v bistvu tudi junaki, če že ne glavni protagonisti. Ne drame, ampak vsakdanjega življenja. Je že res, da si nihče javno ne prizadeva biti Bernot ali – še bolje – priznati, da je s tem zadovoljen. Gre vendarle za čas, ki te sredinskosti, povprečnosti ne priznava. Jo pravzaprav celo prezira in se iz nje norčuje. Ker ta sredinskost pomeni, da si to, kar pač si. In nič več. Ker če si več ali manj, posegaš v prostor drugih. Deluješ na račun drugih. In kdor to počne, počenja slabo, praviloma tudi zlo.

A ne nazadnje gre pri tej sredinskosti za to: najti svoj prostor, ga osvojiti, iz njega narediti veliko, kot se le da, tam pognezditi in se nazadnje iz njega tudi razpustiti. Komor koli pač že. Brez pretresov, s čim manj skrbmi. Z mirom.

Ki pa ga ni. Saj je ta prostor ves čas ujet v primež nekih drugih, tretjih interesov. In zato ta Bernot ne bo nikoli ne zanimiv dramski junak ne popolnoma srečen, zadovoljen in potešen posameznik.

Je že tako, da imajo v dobrih dramah vsi prav. Kar pa pomeni tudi, da nihče ni povsem brez krivde.

In zato praktično ni miru, ni. Za nikogar od nikogar. In zato mogoče enkrat celo bo.

';