Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Dejan Karba

Nekoč in danes

Ena konjska moč (KM) = moč, ki bi lahko dvignila breme z maso 75 kilogramov v eni sekundi en meter visoko. Sto konjskih moči torej v pičli sekundi lahko poči meter visoko sedem ton in pol … Pa sto konjskih moči dandanes ni še nič. Kar vprašajmo povprečnega slovenskega plehfanta, kje se začnó šteti konji, ki štejejo. Pri sto petdeset? Pri dvesto?

Še ne tako dolgo nazaj in hkrati daleč nazaj, ko so kraje povezovale prašne makadamske ceste, so ljudje razdalje premagovali s konji. Tovor so prevažali konji in konji so vlekli pluge po njivah in tovor iz rudnikov. S konjem je človek skozi čas tovoril svoj posel, vino in les in kamen in pošto. S konji se je človek vojskoval: v bitki pri Waterlooju leta 1815 je bilo v boju na obeh straneh, na angleški in francoski, udeleženih 30.000 konj; za zadnjo soško ofenzivo je na avstro-ogrski strani pri prevozu topov in opreme sodelovalo nad 70.000 konj; v prvi svetovni vojni je v vojaških enotah sodelovalo čez milijon in pol konj in samo Angleži so jih ubili 500.000 …

Ker je konj žival s srcem in, kakor koli že obračamo biblično zapovedan primat Homo sapiensa nad preostalim življem planeta, z v veličasten karakter zapakirano dušo, je ob njem tudi človek lahko le rasel in se poglabljal v to enkratnost bivanja. Ni bilo lahko v marsikateri eri te naše človeške tubiti, gotovo, da ne, a roko dam v ogenj, da je bilo za človekovo veličino bolje takrat, ko je pedenal konje, kot je danes, ko glanca zlakiran pleh.

Ne, da bi se mi kolcalo po starih in prastarih časih – roko na srce, tega se še ne morem iti, morda čez kakšnih petdeset let –, a ob prebiranju literature in ob pregledovanju črno-belih fotografij – vštevši s tisto Grossmannovo z leta 1903 – me spreletavata neki dražestni srh in globoko spoštovanje hkrati. Do tistih naših »zajebanih« Prlekov, ki so na tem dandanes obubožanem koncu Slovenije začeli s konji tudi tekmovati: prve kasaške dirke v Sloveniji so bile istega leta, ko so na Dunaju kot prvi v Evropi ustanovili konjeniški klub. Leto dni po tem so ga ustanovili tudi Prleki in po 140 brezhibnih letih še vedno deluje.

Kako presneto pomehkuženi smo danes ljudje, kar sram me je. V rokah držim fotografijo svojega pradeda: v snegu – ogromno ga je moralo biti takrat, ko je stara dedkova leica ovekovečila trenutek kmeta – in s konjem na povodcu z neko prav fino ponosno držo stoji tam pred skednjem, kot da bi bil zunaj cvetoč maj in ne ostro mrzel januar. Gotovo, prav predstavljam si, je takrat iz nozdrvi črnega lepotca puhtela para in … ah, kot danes iz »auspuha« bruha bel in do konca ne povsem očiščen izpušni plin.

Bogu in vsem prednikom se iz srca zahvaljujem, da mi je življenje smelo nameniti to ped pesnate zemlje, iz katere poganjajo trte, med katerimi se najbolje počutim in med katerimi sem pravzaprav in vse bolj doma. Ko te dni v tem res smešnem vremenu štucam in lomim gosto zalistje ter se skupaj s polnimi in zdravimi grozdi oziram v nebo po sonce, po tisto zagotovilo, da bo z zelenila kmalu iztisnilo sladkor in jaz enkrat jeseni iz njega vino, mi po glavi rojijo še konji. Nekaj zemljice imamo in šment, moje odraščajoče punce rišejo le konje. Zakaj pa ne?
Si predstavljate? Namesto audijev in beemvejev in vseh teh vse boljših dvo- in štiri- in osempogonskih porabnikov nafte oz. plina ali elektrike bi se ljudje gladko še vedno prevažali s kočijami. Od Ljutomera do Benetk in nazaj so prleški konji, tja grede na polno naloženi z vinom, potovali štirinajst dni.

Ne, takrat se niso ustavljali po instantno kavo na instantni počitek: takrat je bilo treba konja nahraniti in ga po potrebi urediti, mu pregledati kopita in ga ohladiti kje v hladu ali s hladno vodo.  Ravno oni dan so iz Veržeja prek Ljutomera proti Hrvaški potovali nemški cirkusanti – s konjsko vprego. Pa kakšne konje imajo – močne, čiste in iskrečega se pogleda; kapo dol! In tako potujejo, vzgajajo otroke in jih šolajo (nekateri so že pri kruhu – eden v Italiji peče pice, drug na Dunaju dela v maskirnici nekega gledališča) in kopitljajo za življenjem iz krajev v kraje po svetu.
Ne vem, ali me je zadosti v hlačah, da bi tej podivjanosti, v katero smo zavozili ljudje dandanes, zares pokazal sredinec. Vás je zadosti?

Polovičarstvo namreč ne šteje več in ni dovolj za koreniti zasuk na bolje oziroma nazaj tja, kjer se je človek najbolje počutil: v mir, pa čeprav prežet z revščino in borbo za beli kruh.

Ne vem, ali me je dovolj v glavi in po rokah, da bi zmogel. A, spet ozirajoč se na črno-bele fotografije –njim je uspelo. Uspelo jim je prigristi se do žita in zrnja, do konja in krave, do štale in do skednja, do nekega imetja, pred katerim so, kako jih vidim!, ponosno dvigali glavé pod nebo in prijateljsko žugali onemu zgoraj.

Ena konjska moč pred sto in nekaj leti, dvesto konjskih moči danes. Vmes pa človek in njegov napuh.

';