Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Brane Maselj

Ne izgubiti

Dejan Zavec v zgodnjem nedeljskem jutru po našem času prejšni teden ni izgubil proti Keithu Thurmanu, ampak je ta zmagal. To je v resnici le besedna igra, a vendar je tudi v njej zrno resnice. Zavec je dal od sebe vse, ni varčeval z močmi in ni uporabljal nedovoljenih udarcev oziroma prijemov, kljub temu je bil nemočen.

Mladi Thurman je bil prepričljivo močnejši, hitrejši in natančnejši. »Razlika med nama je bila takšna, kot če bi atleta ptujske Drave primerjal z zvezdnikom ameriške reprezentance,« je po dvoboju izjavil vidno razočarani Zavec. Ni dvoma, da je imel mladenič s Floride poleg verjetnega talenta tudi veliko sreče, da so ga že v rosnem otroštvu odkrili pravi strokovnjaki in usmerili v borilno veščino, ki tako kot vse druge tovrstne spretnosti zahteva desetletja trdega garanja. A takšno težaško vsakdanje delo vsebuje tudi zelo natančno uravnavanje kolkov in simetrično krepitev ravnotežnih mišic trupa, ker le zanesljivo ravnotežje v vsakem trenutku omogoča takšno natančno zadajanje udarcev in eskiviranje, kakršno je v New Yorku Zavcu in vsem nam predstavil 24-letni Thurman. Dejan Zavec je v nasprotju z njim našel plemenito veščino šele ob koncu osemletke, ko je bil telesno že oblikovan mladenič iz nekih Trdobojcev, ki jih je šele on postavil na zemljevid. In vendar se je v soboto zvečer pogumno, odločno in do konca boril proti »zvezdniku ameriške reprezentance« ter po porazu iskreno, brez kakršnih koli izgovorov priznal njegovo premoč.

Med borcema ni bilo videti pred dvobojem niti po njem nobenih zamer. Kot da nista poskušala drug drugega potolči, posekati ali pobiti s točo udarcev pesti v obraz in telo, ampak sta skoraj prijateljsko tekmovala v tem, kdo je močnejši v nogah. Za Dejana Zavca je takšen pristop k dvobojem tako rekoč pravilo, zato si je tudi prislužil vzdevek Mr. Simpaticus. Čeprav se bori na vso moč in z vsem srcem, pri njem želja po zmagi nikoli ni tako silna, da bi zaradi nje prekršil osnovno športno etiko. Če bi bil bolj umazan, bi bil uspešnejši, je dejal. Morda je to res, a potem tudi ne bi bil več Dejan Zavec in potem bi dvoboj s Keithom Thurmanom tudi res izgubil. Zdaj je bil sicer premagan po točkah, a ni izgubil svojega bistva.

Čeprav velja boks za enega najagresivnejših športov, smo pogosto presenečeni, kako umirjene in zrele osebnosti so lahko boksarji, kot smo vedno znova tudi presenečeni, kako veliko agresije lahko zaznamo v drugih, še posebno skupinskih športih. Agresivnost namreč ni izmenjava udarcev po pravilih športnega boja, še posebno če je na prvi pogled jasno, da se borca spoštujeta, cenita in se držita pravil. Agresija je, ko hoče nekdo z manipulacijo ali popolnim ignoriranjem pravil, kar pomeni tudi z nespoštovanjem nasprotnika na športnem terenu, za vsako silo spremeniti izid v svojo korist.

Agresivni smo lahko tudi do sebe tako na športnem kot na drugih področjih: marsikaj bi naredili, da bi izsilili nekakšen rezultat. Zmagati nad samim seboj je lepo in v našem kulturnem krogu zelo zaželeno, vendar to ne pomeni, da moramo pri tem tudi samega sebe poraziti. Če ne glede na poškodbe, ki jih povzročimo enim delom svoje osebnosti ali telesa pri telesni vadbi, na vsak način uresničujemo neki načrt, potem smo samemu sebi najhujši nasprotnik, ki mu ne privoščimo nobenega fair playa.

V teh dneh, ko se sonce izvija izza zimskih horizontov, je po stezicah in brezpotjih znova srečati številne tekače in tekačice. Na prvi pogled je videti, da je med njimi, predvsem starejšimi, veliko takšnih, ki bodo letos odtekli svoje prve kilometre. Nekateri se pri tem mučijo, premagujejo bolečino, a tudi ne popuščajo. Nekatere boli križ, druge kolk, tretje koleno, večina ni imela v otroštvu takšne sreče ali genetike kot Keith Thurman, da bi se njihovo telo razvilo v vrhunski mehanizem, za katerega se zdi, kot da ga je naravnal računalnik. Večinoma smo vsi takšni: rahlo zgrbljeni, morda malce šepajoči, rahlo opotekajoči se med tekom ali celo med hojo, smo, skratka, kot kolo z malce skrivljenim obročem. Pa tudi če smo dobro uravnoteženi in založeni s kondicijo, nas vedno lahko premaga kdo, ki je v tem še boljši. Zato ni nič narobe, tudi če nas premagujejo na vsakem koraku. Res pomembno je le, da ne izgubimo proti samemu sebi.

Prispevki avtorja

';