Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

doc.dr. Nada Kozjek, dr. med.

Ne bodite ovce. Tecite svoj tek

Vsi v življenju tečemo svoj maraton. Na tej poti je veliko križišč in veliko nepričakovanih ovinkov. V nekatere zapeljemo prehitro, za druge potrebujemo precej časa, da jih »zvozimo«, nekaterih pa nikoli ne obvladamo. Je tudi veliko kamnov, ki jih včasih, zlasti v mraku, ne vidimo. Vanje se z večjim ali manjšim usmiljenjem do sebe spotikamo in včasih tudi pademo. Nekateri kamni so kot skale, zdi se nam, da so tako velike, da bomo na tem maratonu kar odstopili. Včasih pa preprosto nismo sposobni videti poti okoli skal ali splezati čeznje. Zmanjkuje nam moči ali pa hočemo v skalo zvrtati luknjo. Bolj ali manj boleče. Ovinkov, nepravih smeri na križiščih, kamnov in skal se na naši maratonski poti življenja kar nabere. Tudi padcev. Po padcih se pobiramo s tal, nekateri z lahkoto, nekateri teže, nekateri nikoli. Potem se pojavi še veter, včasih celo prava burja ali druge vrste »hud« veter. Pozibava nas, skušamo se mu upirati in če tečemo prehitro, je še slabše. Še bolj nas zanaša sem in tja. Kadar pride orkan, pa pravzaprav nimamo velike izbire. Takrat je uspeh že, če se skrijemo vsaj za nekaj časa in potem smo lahko srečni, da smo še tu, na našem maratonu.

Njegovo smer, hitrost teka in njegovo kakovost tako pravzaprav določa naša sposobnost, da premagujemo težave, vstanemo in tečemo naprej. Ali pa hodimo. Tempo določamo sami; če ga bo okolica, bo redko bolje! Tisti, ki so jih starši, okolica in življenje samo dobro opremili, se bodo na padcih učili in bodo vstali prej in laže. Po številnih padcih se bodo naučili pobrati tako, da ne bo novega padca, ali pa bodo nehali vrtati luknjo v skalo. Nekatere skale so pač neprebojne v tem življenju. Takšnim se je bolje ogniti, sicer je maratona konec. Nekateri imajo pri tem več sreče kot pameti. Vedno. Nekateri pa veliko nesreče, kljub pameti in volji. Včasih pa v življenju pride ovinek, ki nas vrže s ceste. Ne vemo, kaj naj naredimo, da bi se pobrali. Ne gre in včasih mislimo, da bo bolje, če bomo javkali v tem blatu ali kotu, iz katerega ne vidimo izhoda. Od tega praviloma ni večje koristi. Pogosto tako le sami sebi prikrivamo, da smo v svoji blatni mlaki ali kotu pristali predvsem zato, ker je bil ovinek na maratonu življenja za nas še pretežak. Prijateljica Ladka pravi, »da smo vsi žrtve svojih značajskih lastnosti«. Morda počasi celo uvidimo, da je res mogoče bolj dragoceno, če smo malo tiho in sami s sabo ter razmislimo. Razmislimo o tem, kaj lahko naredimo drugače in bolje, da se izvlečemo ter preprečimo ponovni padec na to točko brez besed. Še bolj dragoceno je, če lahko pomagamo drugemu iz blata, da bo ponovno stekel po svoji maratonski poti. Naše maratonske poti se namreč prepletajo, tesneje, kot si mislimo, in to nam življenje kaže vsak dan.

Maratonske poti se včasih združijo tudi na maratonih, kjer je naš srčni utrip nekoliko višji. Med njimi so tudi »športni« maratoni. Tudi ko tečemo po isti cesti, še vedno tečemo vsak svoj maraton. Maratoni, kot je Ljubljanski, Radenci, Kraški, Istrski ... to so naši, slovenski športni maratoni, ki naj bi bili tudi motiv, da del svojega življenja pretečemo skupaj z drugimi. Motiv za to, da bo naš vsakodnevni tek bolj zdrav!

Nekateri tečejo svoj maraton življenja in tudi športni maraton z zelo visokim utripom, tudi previsokim, zanje in za njihovo srce. Spotikajo se ob kamnih, zaletavajo v skale in včasih drvijo, tako da jih odnese s poti že sapica vetra, ni treba, da je orkan. To srcu in zdravju ne koristi.

Srce lahko odpove na vseh maratonih. Tako na športnih kot tistih, ko nam življenje teče in se bolj malo gibamo. Po podatkih ameriške raziskave, objavljene leta 2012, je v desetih letih (2000–2010) 59 tekačev med 10,9 milijona tekačev na maratonih in polmaratonih imelo zastoj srca. Večinoma se je to dogajalo na maratonih in večinoma (52 tekačev) so se zrušili moški. In 42 (70 odstotkov) jih je umrlo. Ob tem se seveda hitro postavi vprašanje, zakaj naj na svoji maratonski poti življenja sploh tečemo. Športni maraton je očitno lahko nevaren. Na to vprašanje je leta 2016 skušala odgovoriti skupina kardiologov, ki se še posebej ukvarja s telesno dejavnostjo. V strokovni reviji je objavila nedvoumno sporočilo, da so tisti, ki vadijo za maratone, bistveno manj ogroženi, da bodo v življenju doživeli srčni zastoj ter končali svoj maraton življenja z nenadno smrtjo. Z redno tekaško vadbo izrazito znižajo dejavnike tveganja za bolezni srca in ožilja – in številne druge. Opozarjajo le pred hudim pretiravanjem z visokointenzivno telesno vadbo.

Na svojem življenjskem maratonu torej tecite, če le lahko. A tek lahko samo pomaga znižati dejavnike tveganja, zato poskrbite tudi za (teku) primerno prehrano in se soočite s kamni in skalami na svoji življenjski poti tako, da bodo čim manj zviševali vaš krvni tlak in mašili krvne žile. Vedite se razumno, ne nasedajte gurujem in ne tecite, kot pravi tekaški profesor Škof, po principu ovčereje. Tecite svoj tek. In če ste moški v najboljših letih, pa se vedno ne počutite tako, pojdite k svojemu osebnemu zdravniku in mu to zaupajte. Vaše telo, s srcem vred, bosta pregledala in po potrebi poslala na obremenitveno testiranje. Ob tem se bosta pomenila še o drugih dejavnikih tveganja, ki nas lahko zrušijo na poti našega življenjskega maratona, ki je bistveno bolj pomemben kot kateri koli tekaški. Podobno navodilo velja seveda tudi za dame.

Doc. dr. Nada Rotovnik Kozjek, dr. med, je med drugim zdravnica slovenskih olimpijcev.

Vsa mnenja avtorja

';