Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Primož Kališnik

Naslednja postaja: Predjamski grad

Čeprav se zbujam zelo zgodaj, vstanem še kar nerad. Zato so me jutra kot čas za rekreacijo vedno spravljala v resnično slabo voljo. Nikoli nisem bil ljubitelj zgodnjih jutranjih telesnih naporov. Nekako se mi je vedno zdelo, da moje telo ni narejeno, da bi sledilo soncu, ko gre gor, ampak bolj, ko gre sončece dol. Morda sem zato vsaj dvajset let življenja na veliko delil z nočmi ... Kar se danes pozna.

Poletne priprave košarkarjev Ilirije v Katoru pri Umagu. Tek pred zajtrkom, ko smo se skobacali iz šotorov, je bil zame nekaj najbolj napornega na svetu, noge so se zapletale ob korenine, nekajkrat sem se zložil po rdečini istrske zemlje. Pravi motorični debil. Vedno ko smo igrali tekme zgodaj zjutraj, sem vedel, da bo to huda izkušnja za moje telo in glavo, in navadno je bilo res tako. Ko sem za silo prišel k sebi, me je trener že zamenjal in mu ni prišlo na misel, da bi me do konca tekme še poslal v igro. Popoldne, ves čil, sem le premišljeval, kako je šla v nič še ena tekma.

Enako se mi je dogajalo pozneje v rekreaciji. Jutranji teki ali kolesarjenja ali Triatlon jeklenih so bili težko opisna muka. Vstati ob štirih zjutraj, da se postaviš v svoj boks na slovitem kolesarskem Maratonu des Dolomites, je bilo, kot bi se z britvico rezal in rano krpal s soljo. Ne, ni bilo težko vstati, a nadeti kolesarske cunje, pripraviti kolo in hrano za tiste nore ure, ki prihajajo, in se v ranem jutru v mrazu spravljati na start, to je bilo povsem skregano z mojim bioritmom. In ko se je osemtisočglava očeladena množica začela premikati v osvajanje nekoristnega sveta, takrat ko petelinčki prvič pokukajo za svojimi kokoškami, sem bil prepričan, da je moč oče marsovec in mama asteroid in da jaz, ET na biciklu, le gostujem na tem planetu, kjer se domorodci zbujajo sredi noči, ko na moji zvezdi vse še mirno spi.

Na malem tekaškem maratonu v Rivi ob Gardskem jezeru sem se počutil kot na lastnem pogrebu, saj je bil start takrat, ko še niti mrliških vežic ne odklepajo. Ko so Žale še zaprte. Ko so žare še na toplem. To mi je šlo po glavi onega davnega dne, rano je bilo za normalne, žive misli.

Obe italijanski zgodbi mi je uspelo končati, a slabega počutja zgodaj zjutraj, ki me je spremljalo v Dolomitih in na Gardi, se nerad spominjam.

Nekajkrat sem se odločil, da bom na dopustu naredil tako, da se bom na kolo ali v copate spravil ob šestih zjutraj. V dvajsetih letih mi je to morda uspelo enkrat ali dvakrat, vse drugo se je premaknilo za dvanajst ur gor pod večer, ko sem telesno toliko ozelenel, da sem se spravil k najljubši tlaki.

Potem je letos naneslo tako, da sem lahko v telovadnico k trenerju po znanje prišel le ob sedmih zjutraj, pred službo. Groza me je bilo, kako bo na nenaraven položaj urnih kazalcev reagiralo utrujeno truplo in ali bo glava znala slediti hitrim gibom trenerja ... a je šlo. Sem pa tja sem jih dobil po nosu, a je šlo. Ob osmih sva končala, tuš, kava, ob pol devetih sem bil v službi. Opoldne se mi je zdelo, da je ura dve, ob dveh, da je štiri in da je treba domov.

Mater*, juter je škoda. *Mater tu ni mišljen kot moja asteroidna mama, ampak kot vzklik razsvetljenja.

V soboto in nedeljo sem parkiral ob vodi in navsezgodaj s skodelico vroče kave v roki kot nesrečen Cankar gledal dol po morju. Ni bilo prav dosti civilizacije, dva džogerja sta tekla med borovci, iz vode pa se je vračala zrela belokožna gospa, za katero sem sumil, da je verjetno eskimska princesa, saj kdo pa bi v prvi polovici aprila sicer plaval v Istri?

Kljub vroči kavi me ja zazeblo tja med prste, da o pirhih ne govorim, ampak, bom iskren, gospo marogaste kože sem z občudovanjem spremljal na njeni poti iz zame sovražnega agregatnega stanja nazaj na kopno – in se babše še v brisačo ni zavilo, lepo v kopalkah je stopicalo po kampu, kot bi bil avgust. Zazeblo me je, da sem se hotel iti v hladilnik pogret.

Pogledal sem po kolesu, ki je čakalo, da ga zajaham, in si rekel, hudiča, zakaj ga ne bi. Če sem dan prej šel na spolzke istrske ceste v dežju, pod mrak, zakaj ne bi sedel nanj zdaj, ko se sonce svetlika dol od morja in ko za menoj name čaka vsa Istra, z vsemi mojimi spomini življenja, da odkolesarim mednje, čeprav so nekateri zahtevnejši od najstrmejšega klanca in najnapornejšega polmaratona. Istra me reže.

Jutra niso za spanje. Jutra so za ljubezen in za gibanje. Če migaš ob jutrih, si popoldne lahko več z onimi, ki jih imaš rad.

Čez čas smo trije prijatelji, ko smo prebrcali nekaj istrskih holmov, sedeli na soncu in modrovali o življenju. Miran, slikar, je bil zadovoljen. Da se počuti veliko bolje kakor večina njegovih znancev, po njegovo, tistih, starih malo pod šestdeset. Zadovoljen je bil, ker je zvozil Vižinado po gosposko in moško hkrati. Nojeslovenišekunst na biciklu.

Nekako se nam je zdelo, da je res, kar smo uganili, da ko prideš v dom ostarelih, je dobro, da si fit.

»Veš, kako se reče domu ostarelih?« me je vprašal Miran.

Malo sem pomežikal v dan ...

»Predjamski grad. Ker od tam pot vodi le še v jamo.«

V življenju ti zamenjajo srce, kolk, koleno, jetra, ledvica, pljuča, le nečesa ti nihče more dati. Novega življenja. Vsak dan ga je manj.

Kako bi podaljšal življenje, če se ga ne da?

Rano jutro bo dober odgovor. Podaljšaš dan, podaljšaš življenje.

Rojstvo jutra in rojstvo novega življenja, vsak dan. Tudi če so prvi koraki teka težki, prvi obrati kolesa nori, če pri prvih nekaj vajah za moč vse poka. Za podaljšanje življenja je to nizka cena, ni res?

Če rad živiš.

';