Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Tanja Drinovec, kolesarska kuharica

Narava, hvala ker si

Ne malokrat se opomnim v kako lepi deželi živim, točneje na kako lepem koščku zemlje. Na srečo je tudi zemljepisna širina te naše prečudovite dežele ravno prava in meni na kožo pisana. Letni časi so popolni in izraziti, pokažejo se v vseh svojih čarih, sijaju in lastnostih, pa še celo trajajo ravno prav časa. Imam se za dokaj prilagodljivega človeka, ki te letne čase z veseljem sprejema, se jim predaja in jih opazuje. Ko pritisne hud mraz, mi je všeč kadar zima škriplje pod nogami, ko pa termometer sili proti štiridesetim stopinjam pa se tudi z veseljem ohlajam v bližnjih jezerih in rekah. Vonj dehteče in cvetoče  spomladanske ulice in bližnjega sadovnjaka mi prikrade na plan tople spomine na mladost, tople barve jesenskega listja v naših gozdovih izvabijo iz mene ves optimizem in srečo kar jo premore moje srce.
Tokratna pomlad je prihitela malce prehitro in zelo intenzivno. Zanimivo, kako so jo ljudje srečno zapopadli in začeli uživati v njej. Nič ne rečem, je že lepo, koliko pa dobro in zdravo za naravo okrog nas, pa je povsem druga zgodba in vprašanje, če ne bo sledila tudi kakšna kazen iz njene strani. Zaenkrat premore le še ona, namreč Mati Narava toliko pameti, da vedno vse poravna tako kot je prav. Namreč naša, sploh zdrava je za moje pojme že zdavnaj odšla rakom žvižgat. Ali pa se je morda začasno, dokler se ne streznimo preselila na kak drug planet.
Vzgojena sem v družini, ki me je že od malih nog učila opazovati naravo tako neživo kot živo in z njo vse naravne pojave. Navdušuje me tako šum morja, kot piš vetra, občudujem oblake, ki se podijo nad mojo glavo, valovanje trave na bližnjem polju ali pa drvečo jato divjadi, ki beži v sosednjem gozdu…in še in še.

Pomilujem in smilijo se mi ljudje, ki tega niso sposobni zaznati, opaziti oziroma so sposobni začutiti le skrb za njihovo lastno  zadnjo plat oziroma vse kar se vrti okrog nje. Svet okrog njih je v mojih očeh siromašen in pust, v njihovih seveda velik, pomemben…predvsem pa materialen. Ko pride njihova pomlad več kot mesec prezgodaj je to seveda čudovito iz neštetih razlogov. Prej bodo oblekli lahka letna oblačila namesto težkih zimskih, izleti na morje bodo popolni, …po vsej verjetnosti bodo lahko tudi zajahali svoje drago čisto novo cestno kolo, ki že vse svetleče nestrpno čaka v garaži, da se postavi na ogled.

Če je svet narave in naravnih pojavov nematerialen in duhoven, pa je materialni svet nasprotni pol in druga plat našega stvarstva. Prav dobro nam je vsem poznan in vsi smo nekako vpeti tudi v tega. Če dobro opazujem naravo, pa mi tudi opazovanje materialnega ni tuje, čeprav resnici na ljubo večkrat zelo neprijetno.
Oni dan sem v avtu na velikem križišču čakala na zeleno luč. Pred mano čudovit in čisto nov bleščeč in ves rdeč avto, v njem pa mlajša gospa. Čakam na luč, ko opazim, da se gospa pred menoj premika vzvratno. Pa saj hudiča ne stojiva na klancu. Le še dober meter in pol naju loči, gospa pa še vedno leze nazaj. Osupla opazujem in v obupu iščem vzvratno prestavo in hupo, da jo zbudim, gospa v avtu pred menoj pa ne spi ampak zavzeto brska po telefonu. Njen avto pa še vedno leze nazaj. Naslonim se na hupo kakor le lahko in stiskam zobe, da mi škripljejo. Gospa se končno zbudi iz svojega filma na telefonu, prav počasi poskuša rešiti situacijo vendar »bam«, njen avto rahlo trči ob mojega. Pogleda v ogledalo, kaj se sploh dogaja in vsa začudena »kako pa je to možno« stopi iz svojega avtomobila.

Najprej si uredi svoj plašč in krilo, nato pa stopi do riti svojega avta in si jo ogleda. Vse je v najlepšem redu, z njenim avtom in tudi njeno ritjo. Znatno in vidno se oddahne in pohiti nazaj za volan. Mene in mojega avta namreč tudi s kančkom pogleda ne ošvrkne. Kot bi bila sama samcata na celem svetu in bi bil trk v sosednji avto le plod njene bujne domišljije. Ego. Svetovni. Na tem mestu bom to prigodo kar zaključila.

Žalostno in že kar zakoreninjeno dejstvo pa je, da ne glede na vse poizkuse, napore k večji duhovnosti, velikokrat lažni in preračunljivi z materialnimi nameni, naš svet postaja nerazumevajoč, neroden, hladen, kamnit, trdosrčen, »vsakzasvojorit« ovski,  z velikim pomanjkanjem empatije in čisto prevelikim zasledovanjem lastnih ugodij in koristi.
Kraljica narava je v mojih očeh tista čudodelnica, ki nam upočasni prehitri preračunljivi korak, umiri utesnjeni in stresa prepolni dih in utrip srca. Razbremeni nas pretežkih nahrbtnikov, polnih skrbi vse preveč materialnega in sebičnega vsakdana.
Hvala ker si.

';