Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Dejan Karba

Na koncu je bil kisik

Jajce, seme in celica, celičje, pika. Prozorna roka nastajajočih prstov in zapletena razvejenost rastočega tkiva okrog rjavo-črne pege. Spodaj v obrisu prsnega koša plapola mišica mišic. Voda, hrana in na tresljaje materialnega rezistenčna varnost. Vse-mir-je.

Tako nekako se sprosti in postaja življenje. Ki se po določenem času skozi mamo in kri in krik spusti v velike roke, pod luč in v mrzli novi svet. In pride stik, mlezivo in pozneje pride mleko z najbogatejšo doto sladkega zdravja mame. Pridejo nadvse pomembni trenutki, zgodijo se prvi koraki, razvije se volja. Samo-volja in nejevolja, in pridejo sestre, bratje, pride čas in na premici med rojstvom in smrtjo se zgodi tuzemlje. V svojem bistvu izjemno mogočno in Bogu blizu, v dolgosti izredno kratko, a dolgo in zapleteno v množici odločitev iz neskončnega bazena možnosti izbire.

Ko (in če se nam to zdi vredno) prevetrimo svoje življenje od prve točke zavedanja pa do danes, hitro ugotovimo zgoraj našteto. Na koncu vedno in zmeraj trčimo v permutacijo neskončnosti. Bi, ko bi se davnega leta 1985 namesto za vožnjo po klancu s kolesom navzdol odločili za pobiranje jabolk pod košato jablano, danes razmišljali drugače? Bi takrat namesto odprtega zloma, ki se je končal v bolnišnični sobi, v kateri smo spoznali prvega pravega prijatelja, raje nabrali polno košaro sadežev, s katerimi bi (lahko) razveselili ostarelo sosedo? Bi bilo kaj drugače, ko bi takrat namesto bolnišnične sobe odkrili prijaznost osamele sosede?

Ne vemo in mnogoterje tovrstnih kombinacij je (morda) reč le (še) za tisto vesolje neizkoriščenih celic možganov, ki jih nosimo zadaj za očmi v glavi. Kjer je (menda) pravo mesto duše in Svetega in Božjega.

Na srečo je vrtenje življenja v to in ono stran, gnetenje odgovorov na nešteto vprašanj in spoznavanje novih in novih aksiomov tu biti vpeto v zgolj dve točki: Pride iz rojstva, premine skozi smrt.

Tisti, ki je na pašnikih med Veržejem in Zgornjim Krapjem spoznaval toploto kravjekov in ki je kot dvanajstletnik prestrašen napenjal svoje oči proti žoltemu nebu nad Mariborom, od koder so vse bliže prihajali zvoki propelerjev nemških mesarskih ptic, je (že) nič. Materialni nič. Danes zjutraj ob šestih, ko je po trtah, ki jih je v sedemdesetih posadil lastnoročno, rosilo prvo sonce, so ga iz Rakičana prepeljali v Maribor na upepelitev. Štirideset evrov stane ta poseg človeka v telo pokojnega drugega človeka. Lahko sicer počaka kak dan, a dan v hladilniku lastnika trupla stane 27 evrov: seveda je bolj gospodarno v polje na nekem formularju vpisati »pod nujno« in v standardu 1300 evrov vreden pogreb organizirati dan prej, preden truplo upepelijo, če v istem formularju izberemo »normalno«.

Ko ti mladenič s težkim panasonicom v roki – gotovo imajo v kliničnem centru boljše in sodobnejše telefone, sanitetno opremo in bolniške sobe za slovo –, odpirajoč težka LTH-jeva vrata v prek­murski bolnišnični mrtvašnici, išče ljubi ostanek življenja sveže umrlega predhodnika, se zaveš, da dejansko obstaja svet po. Po točki, ki jo, zapičeno v življenje, čutimo kot smrt, kot konec, kot bridki konec. Gotovo gre tisto vse, ki napenja obraz živega človeka in poganja plapolajočo mišico mišic v prsnem košu, gotovo gre tista za časa živega življenja nepojenjajoča konstanta vdihavanja kisika in izdihavanja ogljika, gotovo gre vse to in še več, gotovo gre nekam. V neki (ne)mir svojcev, v kodo narave, v spomin večnosti. In tam v povsem drugi obliki in maniri gotovo živi naprej in dlje, kot je tukaj na materialni skorji enega od številnih planetov v sred­nje veliki galaksiji.

Na začetku sta seme in jajce, sta mamljiva erekcija in dišeča vlažnost in sta v dvojino vpeta dva, ki sta prišla iz vsemirja v svet počet ljubezen, dvojino in bližino in svetost.

Na koncu je – v trenutnem danes – kup kablovja, cevk in cevčic in malo obiskov. Glasovi, dotiki in smisli besed, ki so še pred kratkim sestavljali monologe, dialoge in mnogologe, so vse dlje, na koncu jih niti ni več. Takrat, ko se v bronhialno vejevje pljuč s krvjo izteka preveč vsega goslatega.

Vmes pa je življenje! Ljubo, sveto, edinstveno in nikdar ponovljivo. Takšno in prav tako, kot si ga izbiramo sami. Je radost in je tík nevednosti tik pred prepadom neskončne večnosti. Je dolgost spomina na neko blizu nam življenje in je neskončna moč permutacij prihodnosti pred nami. Vmes in čisto na koncu, tik pred zadnjim milimetrom življenja, je kisik. Nor je in svét je, kisik! Kisik je zadnja oprijemljiva stvar pred vstopom v nesluteno. Je pogonski derivat tubiti, ki si ga skozi smrt podajamo iz življenja v življenje.

Slavek, dedek: Bog naj ti da večni mir in pokoj. Večna luč naj ti sveti. Hvala za kisik.

';