Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Tanja Drinovec, kolesarska kuharica

Moja zgodba o športu

Pot moje športne zgodovine in športnega udejstvovanja ni bila kdove kaj uspešna, bila pa je razgibana, pestra in raznolika. Vse to gre v največji meri pripisati mojim skoraj vse življenje športno aktivnim staršem.Med zgodnejše spomine, ki jih kljub svojim krepko štiridesetim letom še beležim je prvi polet iz varne napihljive blazine v morje po zamisli mojega ambicioznega očeta, ko lahko rečem, da sem razprla krila in zaplavala in prva vožnja na svojem prvem kolesu brez pomožnih koleščkov v družbi nekaj let starejšega soseda. Ta me je spretno pretental, mislečo, da mi pomaga in drži moje kolo, on pa je nekaj metrov za menoj stal in kričal : znaš, znaš, pelješ se. Obakrat sem bila sama sebi zvezda. Presrečna in ponosna, da sem osvojila svoje prvo pomembnejše poglavje. Seveda se takrat še komaj zlezla iz plenic nisem zavedala, da so pred menoj še skoraj vse ovire, pasti in izzivi življenja. Neznatni koraki za človeštvo, pa vendar veliki za posameznika, bi lahko rekla.

Nadaljna pot me je vodila v bazen. Kot perspektivno dekletce so me iz plavalnega tečaja vpisali v plavalni klub in sledilo je kar nekaj let vsakodnevnih treningov v bazenu. Vsak trening se mi je zdel neskončno dolg in dolgočasen, utrujajoč. Iz treninga pa še prijeten klanec in pešpot do doma. Vsak dan znova sem premišljevala, kako bi se izvlekla iz kolesja treningov in jih preskočila tako, da starši ne bi zvedeli za to. Ko bi vsaj kak dan zbolela za počitek od treningov, sem razmišljala, pa sreče ni bilo. Veliko krivdo za nejevoljo dandanes pripisujem tudi skrajno nemotivacijsko naravnanemu in didaktično nestrokovno podkovanemu in agresivnemu trenerju.

Misel o opustitvi tega športa je bila vse močnejša, vendar za starše skrajno nedopustna. Nazadnje sem celo namerno nekajkrat padla na kolesarskem izpitu, da sem lahko preskočila nekaj treningov.  Nočna mora, trpljenje, da ga skoraj večjega ne pomnim.  Tega obdobja resnično nimam v preveč lepem spominu. Na koncu sem nekako le zbrala pogum in razkrila staršem, da ta šport ni zame. Precej razočarana in žalostna sta to naznanilo le sprejela. Neznansko pa sem si želela igrati in trenirati tenis. Moja sreča je bila pri tej igri popolna in izpolnjena, vendar za to doma žal ni bilo posluha. Časi so bili drugačni in starša me pri tem nista podprla. Kot samouk sem neumorno in vsakodnevno sama s steno izpopolnjevala svoje teniške udarce, ki so bili iz vse močnejši in vse bolj točni. S teniško žogico in loparjem sem bila srečna. Ves svet okoli mene pa nepomemben in to mi je tedaj zadostovalo. Ob tenisu in košarki sem dočakala srednjo šolo. Poleg tega pa še vrsto drugih spremljajočih športov, ki so bili stalnica mojih staršev, jaz pa sem se jim pridruževala avtomatično, tako rekoč po sili razmer. Ne tako zelo športno zagnana, lahko rečem.
Planinarjenje zaseda posebno mesto in občutke v mojih spominih. Tudi to je bilo na sporedu skoraj vsak vikend, že od malih nog. Kot mladi plavalki so mi bili izleti v gore strašansko utrujajoči in naporni. To dvoje nekako ni in ni šlo z roko v roki. Slaba volja ob napovedi izleta je bila neizmerna. Rahlo jo je olajšala le napoved družbe družinskih prijateljev.

Ob koncu srednje šole sem se spopadla s tekom, zgolj iz trme in deloma potrebe. Po vihravih najstniških letih se je očitno v srce prikradla od nekod ponovna želja po gibanju, aktivnosti seveda pa tudi bolj športni postavi. Če kaj niso bili moji geni, to resnično niso bili geni za tek. Pa sem se s trmo in vztrajnostjo preglodala čez prve korake izrazite nekondicije in kilometre. Tolikokrat, da mi je prešlo v navado in na koncu v obred, brez katerega ni šlo. In navada se je zagrizla še v moje dandanes malo težje kosti.

Fakulteta je pripeljala kolo. Zanj so me v veliki meri navdušili moji  kolesarski prijatelji, za kar sem jim iskreno hvaležna.  V resnici sem od nekdaj uživala v vožnji na kolesu. Naj je bil poni, gorsko kolo ali kasneje cestno kolo. Veter v laseh ja danes žal zamenjala čelada, nasmeh v vetru  in sreča ob vsaki kapljici znoja pa še danes ostaja, četudi so zraven še kaplje dežja. Nepozabna druženja, izleti, doživetja, potovanja na kolesu so bogastvo, s katerim sem na nek način zaznamovana in so del mene. Morda spomini za zrela leta, če jih dočakam. Neprecenljiv zaklad za mojo dušo.

Na fakulteti sem tudi ponovno začela odkrivati čar planin in gora. Šele takrat sem sama začutila lepoto, čare in doumela bistvo planinarjenja. Kot sveže zaljubljena sem se podajala v gore in odkrivala nove svetove naravnih lepot, kamnitih umetnin zemljinega stvarstva.

Z stezicami in koraki pa so se vračali tudi spomini na otroštvo, ki so postajali vse bolj topli. Vsa dota in zapuščina udejstvovanja mojih staršev se je nekako utelesila in šele tedaj sem spoznala njihovo moč. Moje prepričanje, da nikdar ne bom silila svojih otrok v kak šport se je dokaj omajalo. Seveda res ne za vsako ceno, pa vendar je vsak napor in podvig, ki ga omogočimo (včasih tudi malce na silo) in nudimo svojim otrokom morda čudovita naložba za kasnejša leta. Naša telesa so v mladih letih kot mehko voljno testo z izrednim spominom celic in duha. In kar se Janezek nauči, to zna.

Dandanes  redno plavam na bazenu,  premagujem dolžine in izpopolnjujem svojo tehniko, vsak zamah in drsenje svojega telesa občutim in izpeljem kot le najbolje znam in zmorem. Pri tem sem neizmerno srečna. Sama s seboj, skoncentrirana v šumenju  vode skoraj v meditaciji uživam v lepoti in čaru tega nekdaj meni tako neljubega športa. Ob zamahih pa se zahvaljujem mojima staršema, da sta mi omogočila in ponudila ta šport, brez katerega bi bila zagotovo prikrajšana in siromašnejša.

Šport je lep.

';