Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Tanja Drinovec, kolesarska kuharica

Moja (obilna) srbska poroka

 

Minuli vikend sem preživela  v državi naših bivših bratov, v Srbiji. Cilj in namen potovanja je bila prava srbska svatba mojih sorodnikov. To deželo sem obiskala že velikokrat, pa vedno znova sem po svoje presenečena, po drugi strani pa prihajam domov z vedno podobnimi ugotovitvami. V Srbiji je gost kralj, ki mu je naklonjen in posvečen ves dragoceni čas. Za gosta bo in mora biti poskrbljeno po najboljših močeh. V to deželo resda vodi široka in ravna cesta, kakršna je tudi pokrajina ob njej. Ravna in prostrana dokler pogled seže, bogata v svoji zemlji in rodovitnosti. Vsepovsod obdelana zemlja in pisani prostrani gozdovi Šumadije. Prav taki pa so tudi ljudje, ki živijo na njej. Srce je široko odprto, objem ob prvem srečanju topel in obetajoč. Mize, ki pričakajo njihove goste pa so bogato obložene. Lačnih in žejnih gostov v Srbiji ni. Ko sediš z njimi za to bogato obloženo mizo, imaš občutek, da ti predajajo ves svoj čas v neomejenih količinah in ,da so se kazalci na uri ustavili. Pogled na uro ne obstaja, padeš v svet brezčasnosti. Hitenja in priganjanja ni. Tudi stresa nisem zaznala, pa čeprav je ravno šlo za poroko, ko prislovično priprave zahtevajo nekaj stresnih sunkov. Po nekaj dneh šofiranja avtomobila sem celo sama postala že pretirano brezskrbna ob nekonfliktnosti in umirjenosti šoferjev v milijonskem mestu z avtomobili prenapolnjenih cest in ulic . Zastoji in čakanje so sicer nujno zlo in že v zakup vzeto dejanje, pa vendar večinoma šoferji ohranjajo povsem mirno kri.

Mogoče smo Slovenci (predvsem Gorenjci in Primorci) po naših severnih sosedih povzeli nekako togost, strogost, samodisciplino, red, pravila, ki na nas včasih vplivajo že skoraj samo destruktivno. Verjetno nas je deloma izklesala tudi za življenje ne tako prijazna zemlja. Strma pobočja hribovitih pokrajin in za obdelavo težko obvladljivi bregovi, senčne ozke doline v ljudeh prav gotovo zahtevajo večje napore in zbudijo velike strahove, skrbi in tesnobe. Pretežna pokrajina  Srbije pa je ravna, s širokimi prostranstvi. Ravnine in nežna bogato posajena, mehka pobočja dokler oko seže, bogata pa z živežem. Moje gube življenja še niso bile v nastajanju, ko smo se v osnovni šoli učili tedaj o eni od republik tedanje Jugoslavije Srbiji, da velja za žitnico države. Resnično navdaja z  optimističnim, če ne vsaj brezskrbnim občutkom »bomo že kako« in ne kot pri nas, kjer bolj zaznavam negotovi splošni duh »le kako bomo in če sploh bomo«. Moj pokojni oče je velikokrat v šali poučil s teorijo o splošni duhovni širini ljudi, ki naj bi bila premo sorazmerna s širino razgleda pokrajine, kjer živijo. Pa se moram dostikrat kar strinjati s to teorijo.

Barvite tržnice v Srbiji kipijo še v pozno jesenskem času in čez celo leto od vseh vrst zelenjav in sadja, vseh vrst plodov, gob, mesnin, vloženih ozimnic, domačih žganic in rakij, posušenih zdravilnih rastlin, čajev…. Čista paša za oči in počivanje duše. Vsaj moje.

Srbske jedi so močne in morda ne tako zelo lahke in kalorijam prijazne, vendar je v njih moč čutiti resnično domačnost, kot je to seveda moč čutiti v vsaki domači hrani. Tega se pač ne da skriti. Pravi domači slani mehki siri (kravji in ovčji) in kajmak, ki so meni obvezni del degustiranja  so upravičeni ponos Srbije in name naredijo tudi največji vtis. Prav ti so tudi glavna sestavina številnih solat, jedi in predjedi, kot so razne nepozabne pite, proje in gibanice.

Pečeno meso na žaru in izpod peke vseh vrst, mladi odojek, razne začinjene salame, klobasice in mesnine za ljubitelje močnih beljakovin.

Pri zelenjavi pa zmagovalke paprike na sto in en  način; vložene, nadevane s sirom, pečene v solati, ajvarji in pekoče »lutenice«. Tudi kislega zelja v številnih oblikah in sarm ne gre pozabiti. Posebno zanimiv je »podvarak«, pečeno zelje s svinjskim mesom.

Pri sladkorju se ne da izogniti njihovi znamenitosti »slatkemu« iz vsega mogočega sadja, katerega je deležen vsak gost, kot dobrodošlice. Žlička zelo sladkega vloženega sadja s kozarcem vode za začetek druženja, da ne zmanjka moči za veselo druženje in nato kava. Pri tortah pa šale ni. So običajno močne, sladke z močnimi maslenimi, čokoladnimi kremami, orehi in oreščki.

Vse to in še marsikaj so njihove dobrote, s katerimi postrežejo svoje goste. Morda iz športno zdravstvenega vidika jedi niso ravno najprimernejša izbira za srce in ožilje ter ohranjanje vitke postave. Ob misli na zadovoljne in ne v stresu živeče ljudi, ki pa po opazovanju na splošno ne izstopajo z debelostjo podvomim, da morda tudi naš vsakdanji stres in napetosti pa čeprav z zdravim, dietnim jedilnikom doprinesejo marsikatero bolezen.

Ob naši vsakodnevni vpetosti v številne urnike, obveznosti, hitenju, telefonih resnično pogrešam brezskrbni čas za iskreno in prijazno druženje s pravimi prijatelji, ko se ura ustavi in čas ni gospodar. Druženje s prijatelji, ki lahko posedijo, preživijo topel brezskrbni večer brez napetosti in slabih misli, zavisti in negativne energije, kot je pri nas večkrat v navadi. Če pa ste med srečneži, ki to imate, …pestujte, negujte in gojite to.

 

';