Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Dejan Karba

Moja kolesarska zgodba

Najdlje, do koder zmorem v spomin seči po dvokolesnem doživetju, je mamim zlati pony z belo obrobo na gumah. Spredaj sem sedel v preprostem stolčku, ki se je zgolj obesil na krmilo. Obrnjen nazaj, obratno smeri vožnje. Ko sva na poti v vrtec prečila kak makadam, je sestopila s kolesa in takrat je, vse lažje, povsem drugače poskakovalo po kamnih in kamenčkih. Zven stika gum kolesa s šodrom, s finim kamenjem, me še danes spominja na zeleno otroštvo, dišeče in bujno. Bog mi je priča, da se nazarensko trudim takega ponuditi ga tudi svojim odraščajočim puncam.

Tudi naše dolgo dvorišče je bilo takrat, ko sem dobil prvo kolo, posuto z belim apnenčastim šodrom izpod Pohorja. Kolo je bilo rdeče barve, belih gum in s krmilom, zavitim v slogu kičastega harley davidsona. Sedež je imel zadaj ledveni naslon in vsak konec tedna sem s krpo zloščil to svoje prvo prevozno sredstvo: ure in dneve in žgoče poletne mesece sem prevažal tisto šodrano dvorišče.

Belogumi harley je postal premajhen, táko je postalo tudi dolgo dvorišče ob zelenem legustru. Bilo je pozimi, veter je tulil in snega je bilo tisto zimo povsem preveč za mojo neznansko željo po spomladi. V drvarnici sem namreč loščil in vso zimo občudoval novega BMX-a. Metalno sivega s črnimi gumami in prav tako črnimi penastimi ščitniki na krmilu in ogrodju. Težak je bil kot cent, ves robusten in bikast.

Bili so padci, preden sem osvojil vse tiste skoke in nerodno vož­njo po zadnjem kolesu, a kljub večinoma divje prevoženi kilometrini mladostništva je BMX odlično zdržal vse do birme. Nasledil ga je Rogov »gorski«, kot smo takrat rekli biciklističnemu bumu. Moj je bil – hvala staršem in botrom – nekaj posebnega: namesto običajnega prtljažnika je imel na nosilcu zvito gumirano vrv, tudi zadnja luč ni bila klasična in pritrjena na blatnik, ampak je bila privijačena na konec prtljažnega nosilca. Imel je tri prestave več kot priljubljeni osemnajstbrzinci, na prestavnih ročicah na spodnji strani krmila je pisalo Shimano GS. Hja, prav tako je bil težak kot cent, a vnema po prevažanju je bila takrat prav tako na vrhuncu. Enkrat takrat je prvič padla trasa Ljutomer–Polenšak, prevozila sva jo s Cirilom. Pa ne zaradi kolesarjenja kot takega, seveda ne. Tam pri polenski cerkvici je bil neki tabor in tam so bile punce.

Mopedi – avtomatiki ali apeenke – me niso zanimali niti približno tako kot nekatere moje vrstnike, zato je gorski ostajal moje prevozno sredstvo po Prlekiji vse do vozniškega izpita. Priznam, od tedaj je v garaži stal večinoma zaprašen in pozabljen. Katrca je postala zakon.

Svoja ljubljanska leta sem prekolesaril s tremi kolesi: neki Rogov kalypso je bil prvi, potem sem v Ljubljano pripeljal starega dedkovega metalno modrega rekorda. Oba so mi ukradli, nasledil ju je zgonjen »veliki« pony. Tudi zadnji je odšel z nepridipravi. Nazadnje, že v službi, sem se po ulicah bele Ljubljane prevažal z Rogovim pony expressom, ki odlično ohranjen brezhibno deluje še danes.

Ker sem po duši bolj občudovalec in ljubiteljski negovalec trt kakor po hribih namotanih cest, razvoja rekreativnega kolesarstva na Slovenskem nisem spremljal ravno iz prve vrste. Ja, moji kolegi so počasi kratke hlače zamenjali za oprijete drese in danes jih je kup, ki vozijo za razne klube in združbe. Odkrili so edinstveno turo – take drugod po Evropi preprosto ni! – skozi štiri države (126 kilometrov, Slovenija, Hrvaška, Avstrija, Madžarska), gonijo na peresno lahkih kolesih in neredko se ustavijo pri meni na špricarju.

Sam, kar zadeva kolo, (p)ostajam samotar. Tako kot trse in vse tisto okrog njih urejam sam, obvezno sam, tako tudi svoje kolo (narejeno nekako po meri v podjetju U-sistem, ki si ga je leta 1990 zamislil Bojan Udovič, nekdanji vrhunski kolesar, prvak SFRJ in olimpijec v Moskvi) večinoma poganjam sam. Ne za nabiranje kilometrov in ne zaradi kakršne koli kure. Preprosto grem po tisto naddozo kisika, po tisti zmorem/ne zmorem občutek grem in po vse tiste obcestne reliefe. Peljem se iz čistega užitka, sam in kamor si poželi srce oziroma zmorejo pljuča. S kondicijo res še nimam težav, a kakšnih posebnih tras ne ubiram. Nazadnje sem se po prekrokani noči, zunaj je nad nedeljo svetilo tisto čudovito nebo brez enega oblaka, na kolo podal pred dvema tednoma. Jeruzalem, Kog, Gomila … Polenšak.

Čutim pa, da bom trase počasi moral začeti načrtovati, pa tudi tisti »sam biti« občutek bom moral začeti deliti. Punce so željne narave in naš hribček, zasajen s trtami, jim ne gre tako v slast, kot jim déne »šus« vetra na kolesu. Najstarejša že prerašča svoje prvo kolo, s katerim se podi po cesti mimo naše hiše, najmlajša pa bo počasi že godna za poganjavček. Z njega pa pot do pravega kolesa danes ni več dolga, dokazano!

';