Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Jaka Lucu

Moj osebni stil

Bil je posebej mil pozen septembrski večer in odločil sem se, da bom naredil Robbija Williamsa. Da bom torej nag stal na terasi in zrl v jesensko nebo, ki je bilo v resnici poletno. In iskal zvezde. Med brskanjem po nebu sem našel, kako bi sploh lahko bilo drugače, mamin nasmeh. In noninega. Nasmeha žensk, ki sta odšli v razmiku devetih mesecev in nasmeha razpotegnili čez celo vesolje. To si mi je zdelo še posebej briljantno, gledati v nebo in videti dva tako ljuba in znana nasmeha. Zdaj sta tam za vedno. Tudi to se mi zdi še posebno briljantno. Vse vidita, vse vesta, vse jima je jasno. Vesta, kdo sem, na terasi mirno stojim nag, povsem osvobojen.

Nekaj ur prej, preden se je mamim nasmeh za vselej preselil na vesoljno nebo, sva z očetom stala pred gastroenterološko kliniko. Oba sva vedela, da je to bilo to. Bila sva si nenavadno blizu, oče in sin, sin in oče. Težko bi bilo drugače, vse se je lomilo v nekaj neznanega, mama je družinska razmerja, ožja in širša, v vsej njihovi kompleksnosti in bizarnosti in viharnosti držala skupaj. Vse to. In seveda še usode svojih pacientov, vsakdanjih, tudi odvisnikov. Mama je bila »all in«. Ves čas. To zmorejo idealisti. Le absolutni idealisti.

Potem mi je oče v enem stavku povedal vse.

»Kako se je lahko taka idealistka poročila s popolnim hedonistom.«

Vse je postalo jasno. Kdo sem in zakaj sem, kot sem, in da je vse to nekaj ... briljatnega, jasno. Težko bi bilo drugače.

Nonin brat je bil vojni pilot v kraljevi vojski. Ko se je začela druga svetovna vojna, se ni predal, seveda se ni, izziv, režati se nacistom in fašistom v obraz, je bil prevelik, da se ne bi skozi največji spopad v civilizirani družbi prebijal po svoje. Tudi v samicah. Ko je bilo vojne konec, je bil nenadoma, on, prosti strelec, kot ga še nisem srečal, poosebljenje individualnosti, za Stalina. Pri štiridesetih ali več se je vpisal na študij fizike in se učil iz ruskih knjig. Seveda so ga poslali na Goli otok. Goli otok ga ni zlomil, kako bi ga lahko, ko pa je kot operni pevec z videzom Roberta Mitchuma po vsej Evropi imel oboževalke. Tudi na Golem otoku se je režal. Jugoslovanskim komunistom in kamnom, ki jih je nosil z enega konca otoka na drugega. In nazaj. Bil je preveč briljatnen, da bi spadal v sistem, kakršnega koli, kadar koli.

Seveda je bil.

Ded po mamini strani je bil samoljubnež. Elegantni samoljubnež, ki mu je bilo dovolj, da je bil eleganten samemu sebi. To je v zibelko položena eleganca najvišje vrste, nonšalanca tipa Gianni Agnelli, sprezzatura. O, da.

Nono je ta sprezzatura spravljala ob živce. Nona je bila nora na to sprezzaturo, seveda je bila, opazovati dedov korak in nonin pogled ob tem, to je bil nemi film vseh nemih filmov. Poglej tega važiča. Ta važič je moj mož, mar ni to imenitno?

V dnevni sobi mojega strica po mamini strani je dedova fotografija. Ded se smeji. Levo roko ima v pregibu desnega komolca. Evo vam ga, po italijansko, sprezzatura poosebljena. Tudi stric jo ima. Tudi on je preveč briljanten, da bi spadal v sistem, kakršnega koli, kadar koli. Zato je iz nič postavil svojega. Zase in za nekaj deset družin, s katerimi je delil idejo in ustvaril kapital ter jim dal delo in prihodnost. O, da.

Ded po očetovi strani je bil družabni individualist. Bil je hotelir in stregel je Titu. Bil je človek, ki bi vse delil, vse dal, vse imel ob sebi. Tako kot očetov brat, moj drugi stric, bohem vseh bohemov, duša od človeka, ljudina. Ded je bil tudi človek nenadnih, izjemnih izbruhov. To, te izbruhe, poznam. To je del mojega očeta. Mene. Mojega sina. To je del izjemnosti in norosti skupaj. Babica po očetovi strani je vse to opazovala. Bila je prebistra, da bi se vpletala. Vedela je, da bo minilo. Kadar stvari vidim jasno, sem zelo verjetno najbliže njej. To ni pogosto, da bi stvari jasno gledal z razumne razdalje in ne vpletal čustev. V očetu je velik del njegove mame. Tudi oče je preveč briljanten, da bi spadal v sistem, kakršnega koli, kadar koli.

Prejšnji konec tedna sem pogooglal samega sebe, seveda sem se, verjetno je to zapisano v mojem genskem zapisu. Da pogooglam samega sebe. Našel sem diplomsko delo Metke Zoran, študentke Fakultete za družbene vede, smer novinarstvo, letnica diplome 2014.

Naslov?

Osebni stil Jake Lucuja.

O, da, točno tako. Ta stil, sprezzatura, to so moji predniki in to so ljudje, s katerimi se mi križajo poti.

';