Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Lora Klinc

Moj fant bo nastopil na Tour de France

Danes je na Poletovi spletni strani zapis Lore Klinc, dekleta našega poklicnega kolesarja Primoža Rogliča, ki se odpravlja, prvič, na Dirko po Franciji. Zapis z naslovom Moj fant bo nastopil na Tour de France. Po moje smo spoznali mlado dekle z velikim talentom za pisanje, kar me vsaj tako veseli kot zares dobro zapisano. Ko pri branju začutiš, da je športna zgodba še veliko več kot le-to. Vsaj po moje.
Na mladih naj svet stoji, da bo vesel in boljši. Sem vesel tega dopoldneva, zaradi zapisanega in opisanega.

Primož Kališnik

 

Od nekdaj mi je všeč vse kar je francosko. Mogoče zato, ker sem malo Francozinja, moja nona izhaja iz kamnite vasice Sospel nad Mentonom, mogoče zato, ker mi je všeč ta njihova nonšalantnost in je ne sais quoi, mogoče zaradi sirov in vina. In Le Tour – imena mitskih prelazov sem poznala že kot smrklja, ob spremljanju epskih bojev roza Ulricha in rumenega Lancea. Tour je Francija, bolj francoski je kot najbolj smrdljiv francoski sir, Tour je Eiffel, baretke in gosja pašteta skupaj. Francozi znajo živeti, spektakli in pretiravanja so jim zapisana v genih. Koliko je užitka na drugi strani ograje, mi ni poznano, a ker je to dirka vseh dirk, ga verjetno ni. Na eni strani ograje bom jaz, na drugi moj Primož, ki bo startal svoj prvi Tour de France.

Misel, ki je bila nedolgo nazaj smešna, zdaj obljublja več in več. Verjamem, da še zdaj dvomljiva, ampak to še zdaleč ni zgodba o čudežu. Ko nekdo reče, da to ni mogoče, me več ne gane. Če je biti vsak dan na robu čudež, potem tako bodi. Na koncu sem jaz tista, ki štejem dneve brez njega, navadila sem, da potrka doping kontrola namesto budilke, da božič in nedelja ne obstajata. Vsi sprašujejo, kje je, in ne razumejo, zakaj ga ni. Polnjenje bidonov je rutina, kakor tudi kimanje pri zgodah o watih, ki jih ne razumem. Naučiš se na cesti obvarovati vsakega kolesarja, ker veš, da bi za nekoga drugega lahko bil tvoj. Niso samo odhodi in letališča, definicija preprostih reči je v odsevu profesionalnega cestnega kolesa pač drugačna.

Letos je vse za Tour in Tour pred vsem. Tako dolga dirka je težava tudi za gledalca, še posebej če je moj spomin na lanski Giro d`Italia tri tedne želodčnih težav, aritmija in prepoznavanje pravega profila v grupi in spusti – spusti so grozni. Na Giru je bil petkrat na tleh. Petič ti zmanjka besed, ki blažijo rane.

Zadnji dan z njimi na višinskih pripravah v Sierri Nevadi v Španiji, zdaj. Pokrajina ne-zelena, kamnite ploščadi strme in zrak, ki ga ni. V Granadi ob vznožju je tako vroče, da je potlačena pod kepo megle. Sem na umetni travi sredi atletskega stadiona na 2350 m, zmačkana od višine, izmikanja kačam, vsakodnevnih sprehodov na 3600m, in ledenih kopeli z osmimi stopinjami v katere psihič vsuje še dve vreči ledu, »ker je to dob'r za noge«.

Škoditi ne more, si mislim, pa se potopim – šok, ki ga doživim, ponovno pokaže kako zelo velika razlika je med kolesarjem in ne-kolesarko, prav ti je, kaj pa nasedaš, baba. Gospodič, ki bi mu najraje odšraufala kolesarsko betico sedi v ledeni vodi in mi razlaga nekaj o Titaniku, edini znak nelagodja, ki ga opazim je, da malce stiska rob kadi. Zmajem z glavo, zamahnem  z roko in grem, koji k* meni ovo treba…

Stadion - sem torej na sredini in edina oseba zraven mene na objektu je Primož. Po stezi, kjer normalni folk teče, na kolesu za kronometer nabija neprešteti krog. Čeprav mu vsakič maham, da si skoraj izpahnem ramo, me ne opazi. Sključen, skozi ročke na tleh sledi črti in jaz sem pač že vsega navajena, misleč, sej mogoče je pa to čisto normalno. Volčje sam s svojim ciljem.

Preden je šel v Sierro na priprave, sva šla na dopust. V Francijo, predstavljala sem si kako bom žlobudrala ob rogljičku, s klobukom in njihovi slabi kavi. V vznesenosti trenutka odhoda sem pozabila, kaj dopust pomeni v pro-kolesarskem slovarju. Ne vem če sem že omenila, da sama nisem kolesarka. Kolo s tankimi gumami si lastim manj kot pol leta, kilometrov pa ima toliko, kot jih vikend rekreativec naredi v enem tednu.  Da sploh ne govorim, o zapenjanju čevljev, to so strte sanje vseh kolesarskih začetnikov. In vseeno sem tu, na majskem dopustu, v mestu, ki je na pol poti med Izoardom in Galibierom. Bravo Lora, spet nasedla.

Potem ko me prvi dan »dopusta« zvleče na Izoard, in v mislih pljuvam kletvice, ki mi jih sapa ne dovoli izreči, medtem ko se on reži do solz, je drugi dan plan, seveda– Col du Galibier. THE climb letošnjega Toura.  Nimam kaj, pač grem.

Poskusila sem si predstavljati kako bo vse to izgledalo kasneje, ko se bodo te ceste spremenile v gladiatorske arene, boj za preživetje. Vzponi so tam od zmeraj in gora je vedno močnejša od človeka. In med goro in človekom je vedno le cesta. Vrhovi, ki niso več samo imena, so nervozni in sonce na 2700 metrih nadmorske višine blešči drugače.

Ko se dolina začne zapirati iz vseh strani, ob cesti opazim tablo s kilometri. Med drugim zijam konje in me skoraj rukne čez balanco, ko na tabli vidim številko 30. Kilometrov klanca do prelaza pod Galibierom. Sama se udari. Čeprav se vseskozi ustavljam, za selfije z svizci, pri sebi že vem, da ni pogojev, da odneham.

Vseeno je vzpon neskončen in ko se že stotič vprašam zakaj rinem v toti breg, srečam meni ljubi sneg in sonce, pa še Primoža. Vrh Galibiera je zaprt, reče, čez cesto visi sneg, bil pa je tu čez in potem še na Alpe d`Huez in nazaj. Od kod jemlješ to, človek, se čudim, jaz se privlečem do sončnega Lautareta z nebom, ki je modro kot iz pravljice, in potem dol, spust je iz osemnajste etape, kamikaza iz Kisovca gre naprej, s takim šusom, da ga ne morem niti gledat, sama tako držim bremze, da se morem ustavit, ker me krč v prste.

Če imaš premaknjen mozeg v smislu, ki je koristen za to, kar počneš, se ti pol oprosti, in če to počneš za Tour, se ti oprosti še druga polovica. Nihče več ne šteje izkozlanih intervalov, žuljev na jajcih, trenutkov lakote in neprespanih noči s prekurjeno mašino. Na drugi strani ograje ni nikomur mar za zažgane kosti na kolkih, vijake v ključnicah, preizkušnje kjer ne moreš blefirat, smrtno sive frise v Dolomitih ali na Vršiču, ali pod Izoardom. Ker se gre za Tour, in ta sam izbira, kdo je dovolj vreden, da ima kaj od tega. Pomembno je, kake barve prideš v Pariz. Veliko je dirk, ampak Tour je Tour. Za nekatere čudoviti portal v nesmrtnost, za druge potop barke, za gledalce posebna ekstaza, za Francoze – kdo bi vedel.

Zdaj je pred vrati. Otresam se pričakovanj in strahu, in se hkrati veselim neznanega. Nihče ne ve, kaj bo in tako kot bo, bo v redu. V kolesarstvu ni romantike, je pa šola – nauči te, da ne nehaš, dokler nisi za črto. Koliko krvi spljuvajo vsak dan ti fantje, ki so na startni listi…

Ob približno istem času, pet let nazaj, si je Primož želel zmagati rekreativni Maraton Alpe. Vedno, ko se peljeva čez Črnivec, mi razlaga o svojem prvem solo pobegu, ki je uspel. Tistega dne je zmagal. Zdaj gre na Tour, največjo dirko na svetu. Za Slovenčka, ki je pet let nazaj lepo prosil, če bi lahko postal kolesar, je to velika stvar.

In če zaključek povežem z njegovim prejšnjim športom in našo legendarno ledeno kraljico, Planico, kjer se je vse skupaj končalo in začelo, boste zagotovo razumeli, če zapišem: » Nihče ne more čez 200, so vpili…«

 

';