Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Aleksander Zadel, inštitut C.A.R.

Moderna šola za moderno družbo

Šolski sistem je specifični servis družbe. Omogoča prenos znanja od tistih, ki ga imajo, do tistih, ki ga potrebujejo. Seveda boste k tej definiciji marsikateri porekli, da je površna, da ne zajema vseh stvari, ki jih šola počne, da ne vključuje vzgoje in še marsičesa. Se strinjam, toda danes bi se rad osredotočil na znanje. Torej, glavni namen šole je, da posameznika uči. V šoli posameznik dobi znanje, s katerim lahko opravi določeno delo. Boljše je tisto znanje, ki bo uporabno za najrazličnejše izzive. Otroka, mladostnika je treba usposobiti, da bo čim več znal. Več kot bo znal, večja bo njegova konkurenčna vrednost na trgu. Tako je šola nastala in to je bilo njeno bistvo. Vse dokler je bilo znanje konkurenčna prednost. Ali je znanje danes še konkurenčna prednost? Ali je konkurenčna prednost, da imate leta 2014 diplomo ene od srednjih šol ali fakultet na prvi stopnji bolonjskega študija?

Vprašanja so podobna tistemu, ki vas sprašuje, ali je to, da imate v podjetju informacijsko podporo poslovnim procesom, konkurenčna prednost. Ali še bolj banalno, ali je konkurenčna prednost, če imate v vašem podjetju elektriko. Če bi se ozrli desetletja nazaj, bi bili ti odgovori pritrdilni. Danes seveda niso. Nekaj, kar imajo vsi, ni konkurenčna prednost. Ali je danes znanje konkurenčna prednost? Težko vprašanje, toda od obstoja wikipedije in elektronskih verzij skoraj vsega znanja našega planeta je to bolj retorično vprašanje. Če o čemer koli ne veste dovolj, je dovolj, da v google vtipkate ključno besedo in do podrobnosti se boste denimo seznanili s tem, kako poteka operacija na odprtem srcu, kako sestavite atomsko bombo in podobno. Če torej to znanje obstaja na tako lahko dosegljivem mestu, potem ne preseneča vprašanje, zakaj bi se učili na pamet in zakaj bi memorirali neskončne količine podatkov, če so ti podatki na dosegu roke in morda jutri sploh ne bodo več pomembni, zanimivi ali sploh pravilni. To je nevarno vprašanje, ki se poraja kar samo, terja pa previden premislek. Če se spomnimo prejšnje analogije z elektriko ali informatiko. Oboje ni konkurenčna prednost, vendar si brez njiju sodobnega podjetja ne moremo predstavljati. Podobno velja za znanje. Žal ni konkurenčna prednost, razen tistega najbolj novega in najbolj sofisticiranega. Si pa brez znanja ne moremo predstavljati uspešnega posameznika. Znanje je ključen pogoj, temeljni kamen, za zgraditev učinkovitih kompetenc.

Šola, kot jo poznamo danes, je strašljivo storilnostno naravnana. Kot ves preostali potrošniški svet. Je industrija. Tekoči trak. Mora biti učinkovita. Zanjo veljajo podobna pravila kakor za gospodarstvo. Da ne bi bila predraga, mora priti na enega učitelja čim večje število otrok. Da bi bilo učenje čim bolj učinkovito, si morajo biti otroci čim bolj podobni, podobno stari, s podobnimi interesi, podobno kondicijo za učenje, podobno inteligentni … Joj, preveč pogojev. Naj bodo vsi enako stari, drugo pa bo že. V učinkoviti šoli ni prostora za prilagajanje učencu. Učenca je treba prilagoditi sistemu. S ciljem vse večje učinkovitosti. S ciljem, doseči, da bo šola učinkovita. Če v gospodarstvu obstaja konkurenčnost in je možno z istim številom ljudi vsako leto narediti več, ali z manjšim številom ljudi enako, potem bomo optimizirali tudi procese v šoli. Zakaj ne bi povečali šolske učinkovitosti vsako leto za štiri odstotke, saj to počnemo v preštevilnih podjetjih. Saj to počnejo tudi v družinski medicini. Tam ima zdaj zdravnik dobre tri minute, da pregleda pacienta, vzame anamnezo, določi diagnozo in se odloči za terapijo. Naslednji, prosim! Podobno je v šoli. Curriculum je čedalje bolj zapolnjen. Ni časa za klepet. Učitelji nimajo časa, da bi se pogovarjali z otroki. Učijo ali sprašujejo jih. Ko je čas za ponavljanje, ni časa za pogovor, za klepet, za čustva, za skrb.

Vse več otrok tega tempa ne zmore. Vse več otrok dobiva diagnozo, ker ne more slediti natančno predvidenemu postopku učenja. Ni več individualnih prilagoditev. Deklarativno sicer imamo kup procedur, ki naj bi šolo približale otroku. V resnici pa se šola posamezniku le bežno prilagaja. Saj se ne more. Saj je industrija. Posledice otroku prijazne šole pa so strašljive. Vse več otrok ima diagnozo, ki utemeljuje in dokazuje, da niso sposobni slediti šolskemu sistemu. Posledice teh diagnoz so večinoma dveh vrst. Otroci dobijo medikamentozno terapijo (najbolj »popularen« je ritalin), ki jim omogoči, da sledijo pouku, ali individualno obravnavo. Lahko se vprašate, kaj je dražje. Ko bo število otrok, ki potrebujejo posebno obravnavo, dovolj veliko, da bo individualni ali terapevtski pristop za njih predrag, bodo šolo sistemsko spremenili. Niti minute prej. Dokler bo bolj poceni za državo imeti »staro« šolo, bo taka tudi ostala, nihče je ne bo resnično spreminjal, morda zgolj kozmetično.
Kdaj se bomo vprašali, kaj je resnični problem: to, da so otroci danes drugačni, koncept posredovanja znanja, način poučevanja, to, da imamo eno uro preveč geografije in eno premalo zgodovine, ali kaj drugega? Kaj se bo moralo zgoditi, da bomo starši vsaj dvignili obrv in se vprašali, v kakšno šolo pošiljamo naše otroke?

p. s. To ni bila razprava o učiteljih, ampak o sistemu.

';