Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Aleš Kovačič

Miriam

Miriam Weeks je bila do nedavnega v očeh staršev in prijateljev pač običajna najstnica, ki je v mladem življenju dosegla enega prvih velikih osebnih uspehov. Prikupna in samozavestna brucka je še pred vpisom v prvi letnik sociologije na prestižni univerzi Duke starše in njene učitelje na katoliški srednji šoli razveseljevala z izvrstnimi ocenami, nadarjenostjo za tuje jezike in zdravo mladostniško radovednostjo, zaradi katere je bila Weeksova že od rane mladosti odločena, da se vpiše na elitno univerzo, diplomira z odliko in se kasneje uveljavi v advokaturi. Uspehom, osredotočenosti, viziji in odločnosti navkljub mladenkina zgodba ni nič posebnega, saj bi lahko s podobnimi atributi opisali marsikatero njeno sovrstnico, ki pripada relativno premožnemu delu katere koli izmed razvitih zahodnih družb.

Zakaj se torej od začetka leta tamkajšnji mediji s kirurškim seciranjem lotevajo njene osebne zgodbe? Zakaj so morali njeni straši na zelenico družinske hiše v ameriškem predmestju spokojnega paradiža srednjega razreda postaviti tablo z napisom, ki gručam novinarjev in paparacev sporoča, da niso dobrodošli? Zakaj mora Miriam na kampusu univerze, med sprehodom po mestu in celo na svojem tviterju prestajati ponižanja, opazke, žaljivke, obtožujoče poglede in celo grožnje s smrtjo ter obmetavanja s smetmi, ki jih vanjo in nanjo brez vsakršnega povoda usmerja in usuva licemerna družba? Odgovor je zelo enostaven, kajti razlog za nič drugega kot javni linč najstnice je njen poklic. Miriam Weeks je bila pred razkritjem njenega prijatelja, ki mu je na zabavi univerzitetne bratovščine zaupala, da je slabo plačano in po njenem ponižujoče delo natakarice zamenjala za donosen poklic pornoigralke, ki jo povrhu še izpolnjuje, ta pa je njene zaupne besede kasneje izdal, saj je njeno skrivnost izblebetal vsem na zabavi, bolj znana kot delavka v filmski industriji za odrasle pod psevdonimom Belle Knox.

Od tistega trenutka je za Miriam vsako jutro postala njena najhujša nočna mora. Sprva se je dekle pred naraščajočo plimo obtožb, zaničevanj in odkritih groženj s posilstvom in smrtjo poskušala zavarovati z molkom. Vendar je obsesivno kopanje po njenem zasebnem življenju, skupaj z obsodbami njenih sošolcev, zelo hitro postalo tako nevzdržno, da se je hči vojaškega zdravnika in veterana afganistanske vojne odločila, da o svojem neobičajnem študentskem delu spregovori karseda odkrito in javno. »Razlog za mojo potezo je enostaven. Moja družina je imela zadnje čase hude finančne težave, zaradi česar si 60.000 dolarjev letne šolnine nisem mogla privoščiti brez najema študentskega kredita, čemur pa sem se hotela izogniti z ukvarjanjem z nečim, kar absolutno obožujem,« je bila najstnica neposredna v svojem blogu, »pornografije se ne sramujem. Kvečjemu obratno, saj me to delo izpolnjuje. Kljub vsemu pa si želim, da bi ljudje spoštovali mojo zasebnost.«

S takšnimi in podobnimi komentarji »pornozvezdnice z Duka«, kakor so mediji poimenovali zgodbo o Weeksovi, je več kot očitno inteligentna Miriam povsem zmedla tako svoje nepovabljene zagovornike, ki prihajajo predvsem iz vrst feministk in zagovornic pravic žensk, kot je na drugi strani še podžgala kritike, ki so se v svoji dvoličnosti nad njeno kariero obenem zgražali, v zavetju svojega doma pa predvajali njene videoposnetke. Oboji so namreč njeno odločitev poskušali razložiti z napačnimi izhodišči, pravzaprav stereotipi, ki veljajo za stigmatizirane delavce v industriji za odrasle. Opisovali so jo kot zakompleksano najstnico, zadrogiranko, nekoga, ki prihaja iz revne in neurejene družine, z žrtvijo spolnih zlorab, ki trpi za psihičnimi motnjami, eksibiconistko, nimfomanko ali zgolj kot naivno mlado dekle, ki se je v pornografske vode podalo zaradi želje po avanturizmu ali nevednosti. Za ene je postala simbol moderne odločne mlade ženske, ki ve, kaj hoče, in se ne zmeni za zgražanje družbe, za druge obraz margine ameriške družbe, za tretje pač kurba najnižjega ranga. A po objavi njene razlage je bilo jasno, da so se motili vsi.

Življenjska zgodba dekleta namreč kaže, da gre za povsem tipično, zdravo in normalno »vseameriško« dekle, ki ni odraščalo v neurejenem domu, se ne drogira in nima kompleksov. Razlogi za njeno odločitev so bili namreč puščobno splošni ali bolje rečeno pragmatični kot pa bulvarsko osebni. Pravzaprav je pornografija v tem primeru povsem postranskega pomena, kajti Miriam je presodila, da bo s tovrstno kariero na najenostavnejši – in v primerjavi s strežbo tudi dostojnejši – način zaslužila dovolj denarja za plačilo šolnine na univerzi, ki jo bo brez kopičenja dolgov pripeljala do zadanega kariernega cilja. Bi bilo nemara zanjo bolje, če bi se odločila za družbeno sprejemljivejšo pot najema oderuškega študentskega kredita, ki bi ga bila prisiljena odplačevati še veliko let po končani šoli? Prav gotovo ne.

Bolj kot njeno študentsko delo bi zato morali razburjati in skrbeti razlogi, ki mladino srednjega razreda v razvitih zahodnih družbah sili v vse bolj nemogoče odločitve za uresničitev svojih sanj, ki so bile še za generacijo njihovih staršev nekaj, če ne ravno samoumevnega, pa zagotovo dosegljivega. Dobra izobrazba je namreč osnova za kontinuiteto srednjega razreda, ki, kakor v svojem fenomenalno aktualnem filmu z naslovom Inequality for All ugotavlja profesor ekonomije in nekdanji minister za delo v administraciji predsednika Billa Clintona, Robert Reich, erodira s svetlobno hitrostjo. Miriam je namreč simbol tega uničujočega družbenega procesa. Kajti, če ima samo 400 ljudi v rokah polovico bogastva ZDA, kar je dejansko globalni trend, kakor ugotavlja Reich, to ni samo kontraproduktivno za ekonomijo, ki brez potrošniško najbolj dejavnega sloja ne more funkcionirati, ampak je tako ozko skoncentrirana moč katastrofalna napoved za nadaljnje preživetje demokratičnih institucij. Smo pripravljeni pasivno čakati na čas, ko se bodo s podobno nemogočimi odločitvami za zagotavljanje dostojnega življenja soočali naši otroci?

';