Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Brigita Langerholc Žager, nekdanja vrhunska atletinja in olimpijka

Minevanje in zapuščina preminulega…

Včasih šele, ko nekoga ni več, ugotoviš, kako velik je bil ta človek. Imel je svoje značajske posebnosti - kateri trener jih pa nima - toda za zunanjostjo se je skrival dober, pošten, radodaren in strokoven človek. Mislim, da mi v današnjem času res  manjka nekdo, kot je bil Vuk (tako sem ga klicala), nekdo, ki nam je bil vsem atletinjam TAKOJ na razpolago za pogovor, sploh pa, kadar smo imele najstniške težave.

Nekdo, ki ti je pocrkljal otroke, če si prišel na štadion, jim dal suho sadje, ker je vedel, že takrat, kako zahrbten je procesiran sladkor.

Nekdo, ki te je objel, ko si potreboval samo objem, ko se nisi želel z nikomer in o ničemer pogovarjati.

Nekdo, ki ti je v Koreji kupil prve šprinterice, ker je vedel, da ti jih starši ne morejo.

Nekdo, ki te je naučil avtogenega treninga in vizualizacije, ko si šele leta kasneje ugotovil, kakšno neprecenjivo popotnico za življenje ti je dal.

Nekdo, ki je bil svetla točka, na nekem štadionu, h kateremu si se vračal na obisk, ne glede na to, kje na svetu si živel ali če si prenehal z atletiko pred desetimi, dvajsetimi ali enim letom.

Bil je človek, ki je zapustil v tebi pečat. Predvsem pa je bil MENTOR v pravem pomenu besede.

Včasih premišljujem, da se moja poslovna pot nadaljuje v športu prav zaradi njega. Bil je edini, ki mi je šport približal na  zabaven, lahkoten, neobremenjen način, edini od šestih trenerjev, ki sem jih imela v svoji karieri vrhunske športnice, ki  je resnično poznal moje vrednote in nekako začutil, da se pod divjo, neukrotljivo najstnico skriva nekdo, ki ima potencial. In je znal ta potencial tudi zgraditi do najinega največjega uspeha, do četrtega mesta na 800 metrov na Olimpijskih igrah v Sydneyu.
Bil je oseba, ki jih v današnjem času zelo manjka.

Zakaj se ga tolikokrat spomnim?

Zato, ker me vsaka bolezen in smrt sorodnikov, ki je podobna njegovi, vsakič spomni na Vučkota. Na njegovo hitro minevanje, na posledice, ki jih rak pusti na bližnjih in na prehitro smrt, ki jo ta bolezen sodobnega časa povzroča.

Zato tako pogosto poudarjam, da se nas v Sloveniji še premalo ukvarja s športom! Gibanje je eden od dejavnikov, ki dokazano preprečuje pogostost za pojav raka ali drugih sodobnih bolezni (depresija, demenca, bolezni srca in ožilja, sladkorna etc.). Ko pogledam generacijo mojih staršev, ki se premalo gibajo in dobivajo simptome sodobnih bolezni, si želim, da bi premaknila čas 10, 20 let nazaj in bi živeli v obdobju, kjer bi bila že prisotna medijska in družbena doktrina ukvarjanja s športom. Tako pa so odraščali v času, v katerem je bilo pomembno zgraditi državo (z golimi rokami), graditi hiše, nekateri tudi vikende ali zidanice, se marsičemu odpovedovati in pozabljati nase. Seveda vse za nas, njihove otroke. 

Za to sem jim neizmerno hvaležna, toda danes sem priča njihovemu počasnemu propadanju: telesnemu, umskemu in čustvenemu. In srce me boli, ko jim ne morem dopovedati, da je še ČAS, da nekaj naredijo za sebe. Toda zasidranost njihovih vrednot in prepričanj je včasih močnejša.

Po drugi strani pa vidim upanje v svojem lastnem delu, ko pridejo k meni na tekaške vadbe ljudje, ki ne marajo teči, pa potem ostanejo, do konca tečaja, in ki tečejo še potem. Vesela sem, da prepričam samo enega pa še enega, da se začne gibati, naj bo to tek, kolesarjenje, košarka, nogomet, ples, joga, plavanje, karkoli.

Predvsem je pomembno, da izvajamo športne aktivnosti redno, se uravnoteženo prehranjujemo, če je le mogoče,  z ekološko, domačo pridelano hrano, in da si včasih vzamemo par dni na leto, da smo sami s seboj (kar nekaterim ljudem povzroča težavo), kjer se umsko in čustveno resetitamo.

Opažam, da vedno več ljudi izvaja tudi higieno uma, kar pomeni, da z raznimi tehnikami sprostitve (dihalnimi, jogijskimi, meditacijskimi) poskrbijo za razbremenitev uma, ki se kaže v povečani življenjski zmogljivosti in posledično vzavedanju o skupnem bivanju in pomoči sočloveku.
S tem končujem današnjo kolumno: naj bo naša prioriteta zdravje in zato naj za zanj tudi nekaj NAREDIMO!

';