Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Andrej Jaklič

Mestni redar - najlepša služba

Načinov, izogniti se problemom, je več. Umakneš se jim s poti, stvari urejaš tako, da je verjetnost stika z njimi znižana na najmanjšo možno mejo, spoštuješ pravila... zadrega pa se pojavi, ko se oni, torej tisti, ki probleme ustvarjajo, začno vtikati vate. Ker mislijo, da se morajo, da imajo pravico in ker mislijo, da s tem opravljajo svoje delo. Pa tudi, ker imajo vtikanje tja, kamor se ne bi smeli, v krvi.

Ponedeljek okrog poldneva. S kolesom pripeljem iz pasaže Nebotičnik v smeri proti severu. Zazvoni telefon, zavijem desno in se ustavim, naslonim na Nebotičnik, govorim. Med pogovorom dobrih deset metrov pred mano opazujem dva redarja (petletna hči jih kliče rdeče pese). Skrita za vogalom čakata na po Dunajski nasproti vozeče kolesarje. Ko končam pogovor, primem telefon v roko, z obema rokama primem kolo za krmilo in se počasi, resda po pločniku, odpravim do semaforja, ob katerem rdeči pesi stojita. Da pridem na drugo stran Dunajske ceste in se – po pravilni strani – vklopim v promet.

Po nekaj metrih počasne vožnje, eden od njiju skoči pred mene. Stop, ustavite ... dva prekrška ... Aja? Ja, med vožnjo ste govoril po telefonu in peljete se po pločniku. Prvič, videli ste, da sem govoril in to naslonjen na zid, drugič, na pločniku sem, a ni druge možnosti, zato grem čez cesto, da ... govoril ste po telefonu ... naučeno brbljanje rdečih pes se ponavlja, grožnje s policijo, tudi moje... konča se s kaznijo za – telefonski pogovor med vožnjo s kolesom. Ki ga ni bilo!

Ljubljana se kiti s tem, da postaja mesto kolesarjev. Ima vzpostavljen sistem brezplačne izposoje. Ima tudi katastrofalno urejene kolesarske poti. Tako katastrofalno, da je vožnjo skozi središče mesta nemogoče opraviti tekoče oziroma brez prekrška. Poti so slabo označene, pomanjkljive, nelogično speljane, prednost dajejo motornemu stoječemu in mirujočemu prometu, vedno bolj tudi pešcem, enosmerne za avtomobile niso hkrati dvosmerne za kolesarje ... To vedo vsi, tako mestna oblast, ki se kiti s tem, česar nima, kot redarji (in policija), ki kaotično situacijo pridno izkoriščajo.

Zgodovina ljudi je zgodovina njihovih dejanj. Ta o njih samih povejo več kot vse ostalo, so tudi edino, kar ostane. Kaotična prometna ureditev pomeni, da ima mestni redar poleg predpisanih pooblastil še možnost lastnega odločanja, kaj bo sankcioniral in kako bo sankcioniral. Načina sta vsaj dva. Prvi je, držati se črke zakona, kar v konkretnem primeru pomeni kaznovati praktično vsakega skozi središče Ljubljane vozečega kolesarja, drugi je poskusiti razumeti kaotično situacijo in se osredotočiti na sankcioniranje tistega, kar res ogroža varnost v prometu.
V mojem primeru (in tudi številnih drugih, dejanja rdečih pes so namreč že kar legendarna), je šlo za uresničevanje prvega načina. Brez opozorila, brez namiga, z jasnim vedenjem, da posegata v polje, ki ni povsem urejeno, sta se odločila narediti red. Red do konca, red po črki zakona. Red zaradi reda.

To o principu, konceptu in navodilih rdečih pes pove ogromno. Gre namreč za demonstracijo moči nekoga, ki z njo sploh ne zna racionalno razpolagati. Za ponižujočo demonstracijo možnosti vzpostavljanja jasne hierarhije, utemeljene na pravnem redu. In hkrati za realizacijo, za mali gol malega človeka, ki si očitno naredi dan s tem, da ga zagreni drugemu.

Finta, dragi rdeči pesi, je v tem, da s tem nista naredili nič pozitivnega. Bolj kot iskanje pozitivnega učinka (kar naj bi navsezadnje bila posledica sankcije), sta le dokazali vajino nemoč, šibkost in nesposobnost presoditi konkretno situacijo in nanjo ustrezno odreagirati ... skratka, postati pravi mestni redar, ne pa v kaotičnem mestnem prometu izgubljeni aparatčik.

Še tole: na vprašanje, zakaj pešci lahko mirno hodijo po kolesarski stezi, je ena od rdečih pes odgovorila, da pač zato. In da če mislita kdaj kaj narediti v zvezi s tem, je bil odgovor, da niti slučajno.

Kdo je torej bolj žalil, jaz, ki sem vpil ali vi z vašimi vehementnimi izjavami? Jaz, ki bom plačal za vašo po vseh pravilih izvedeno onanijo ali vi, ki prostodušno priznavate, da med udeleženci v prometu obstajajo razlike. Diskriminatorne razlike in to tako glede udeležencev v prometu kot njihovega sankcioniranja. Kar (po vašem) pomeni, da so eni vredni več kot drugi.

Se vam to zdi prav, se vam to morda ne zdi žaljivo? Ni to vredno kakšne majhne zadrege?

Če rahlo posplošim: s to prostodušno izjavo je jasno, kakšen tip ste redarji. Tip, ki se nelagodno počuti v določenem krogu ljudi. Torej tip, ki ima probleme sam s sabo. In to nevtralizira tako, da sankcionira druge. Jim dela probleme.  

Lepa služba.

';