Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Brane Maselj

Meje duha

Kdor ne pozna meje, naj se boji svoje usode, pravi grški pregovor. A kako sploh spoznati mejo, če ne pridemo vsaj do nje. In kje se prenehajo človekove meje?

Že odkar je prvi človečnjak zgrabil za palico, njegovo telo ni bilo več njegova meja. Nesluten razvoj tehnike je meje človekovega telesa potisnil čez rob vesolja. Človek je sposoben svoje telo spremeniti v kar koli. Ne le s tehniko, ampak tudi z lastnim duhom, ki mu omogoči, da lahko oponaša druga živa bitja. Človek lahko oponaša katero koli žival, medtem ko imajo živali na voljo le biološka orodja mimikrije za oponašanje. In človek je v tem lahko zelo dober. Oponaša tigra, kačo, medveda, celo let ptice lahko zaigra.

Ptice, ki znajo leteti, se rade norčujejo iz bitij na tleh, ki tega pač ne zmorejo. Večkrat sem opazoval kose, kako namerno izzivajo mačke, spreletavajo se in posedajo v bližini, ko pa se maček zgane, z glasnim vikom in krikom odskočijo v krošnje dreves. Nato igro ponovijo. Neštetokrat. Zato se stari mački radi delajo, kot da jih takšne provokacije ne zanimajo, mlajši pa se včasih naredijo manjše, da se lahko v primernem trenutku odrinejo više in včasih ptiča tudi presenetijo. Oboji uporabljajo taktike in strategije, ki jim ni mogoče odreči nekakšne premišljenosti, a ne eni ne drugi ne zmorejo biti drugega kot to, kar so. Človek pa zmore. Homo sapiens je vrsta, ki je na tem planetu zavzela vse mogoče biotope po zaslugi svoje neverjetne plastičnosti. Človek je vrsta, ki uživa v tem, da se nenehno spreminja. V duhu je zmožen postati kdor koli in kar koli in telo mu voljno sledi s svojimi ali umetnimi podaljški.

In vendar o tem duhu, ki že na prvi pogled izpričuje neverjeten potencial glede na druga bitja, vemo zelo malo. In še to smo ob evforičnem naslajanju nad sodobnimi tehnologijami večinoma zanemarili. Posamezniki v plemenskih kulturah so bili nekoč, ob izdatni pomoči duševnih sil, zmožni velikih dejanj. Raziskovalci poročajo, da so bili avstralski aborigini s pomočjo ritualov teka in lova zmožni v teku prehiteti kenguruje, emuje, celo divje pse. Lovec je med tekom brez prestanka prepeval neki zaklinjevalni obrazec, v ustih je medtem nosil košček skalnega kristala, ki je bil cenjen magični kamen, in ob vse tem z lahkoto sledil divjadi ter plezal za njo tudi na drevesa. Ameriški indijanci Hopi so si pri svoji magiji teka pomagali z alkoholom in njihov plemenski poglavar je menda lahko brez enega samega postanka pretekel 250 milj. Seveda jim je bela oblast to vrsto dopinga potem prepovedala.

Do danes se je seznam prepovedanih snovi zlasti v športu, kot vemo, neskončno podaljšal. Magija teka in gibanja se je umaknila znanosti o teku in gibanju. Ta znanost v neskončnost meri moč in hitrost mišic, išče učinkovite metode vadbe telesa in pri tem zanemarja neverjetne moči v umu, tistemu umu, ki si je nekoč izmislil magijo teka, danes pa sodobno znanost. A tisto staro je tako preprosto, da za znanost ni zanimivo. Ko pravi naš tokratni sogovornik Brane Skubic, zna človek manipulirati z energijo v lastnem telesu že tisočletja. Kakšni mehanizmi so na delu, vedo bioterapevti, naravni zdravilci, pranoterapevti, med katere se prišteva tudi Skubic, ki s svojim znanjem pomaga do boljših dosežkov tudi športnikom.

Športniki so zelo racionalni in jih zanima samo konkreten rezultat, ne meneč se za to, ali je neka metoda znanstveno priznana ali ne, pravi nekje bioterapevt Marjan Ogorevc, ki je bil do lanskih olimpijskih iger trener našega olimpionika Primoža Kozmusa. Alternativci, vsaj ti, ki jih predstavljamo, pri tem zagovarjajo stališče, da njihovo delo ni noben hokuspokus. Najbolj splošno rečeno, če smem interpretirati po svoje, gre za odpravljanje nezaželenih napetosti, ki sproščajo telesu škodljivi adrenalin, in privabljanje stanja rahle vznesenosti, ki človekovo telo nagradi z blagodejnimi endorfini. Nekakšno uravnavanje hormonov. Kako to doseči, si običajno ne znamo predstavljati, povsem smiselno pa je predvidevati, da je najboljša pot do tega možnega nadzora prek celovite obravnave človeka. Psihologija, znanost o dušeslovju, rada predpostavlja, da je v magična dejanja vpet samo tisti del našega duha, ki se napaja pri energijah simbolov, no, zdravilci trdijo, da gre pri tem za veliko večje ozemlje duha. Lahko da se razteza tudi čez meje našega vesolja.

Kakor koli, in ne glede na teorije, športniki radi in pogosto sodelujejo z zdravilci, navsezadnje morajo svoje dosežke nenehno preverjati »na trgu«.
 

Prispevki avtorja

';