Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Regina Križaj

Mehka snov

Se končno naseli vame, ko zasičena same sebe stopam na tla grškega otoka. Tudi v ta spomin se je v letih brez njih že naselilo vprašanje. Je bila magija resnična ali le privid potrebe? Veter prinese vonj v nosnice, obstaja le še lepše; čas na Karpathosu se je ustavil, kjer sem ga pustila. Ravno tam, na ovinku nad Arkasso, se polnijo oči starih razhajanj in novih srečanj. Moja grška družina živa in zdrava, Mihalisov avto bolj zdelan, njegovo gibanje upočasnjeno pod kontrolo, še vedno v stilu zdaj ga vidiš, zdaj ga ni. S srcem posvojeno me čaka vse, kar so kdaj imeli. Čebula z vrta je letos slajša kot kdaj prej. Paradižniki, nelepi na oko, zaradi vremena dišijo po hladilniku. V lubenico se potaplja moj gastritis. Tanke, oprane, napete na posteljo, bele rjuhe zmorejo postrgano grobo sol s skal. Prav tako beli plastični stoli pred vrati domače hiše poznajo najboljši dnevni položaj za poteg vetra pod rebri.

Nič novega, poroke in pogrebi se vrstijo, kot vaškemu popu rastejo dolgi kodrasti lasje, speti v že dolg čop. Grška kriza in »trojka« tukaj v materiji nimata kaj dosti odnesti. Otočane so že davno pozabili iz centra celine, zdaj pa še izdali, mi pravijo. Toplina človeka ostaja skozi leta realnega časa za vse nas predolgih pustih zim. Zame ujetih delovnih, za njih zime turistov praznih vasi. Domačini spet postanejo gastarbajterji med Ameriko in Dubajem, tujci pa svetovni znanci. Skype zvoni ob božiču, novem letu, obvezno ob veliki noči in najlepše – kar tako, brez vsakega razloga.
Trudimo se, a nikakor ne znamo prešteti, kolikokrat sem že prišla in koliko let manjkala. Zelo tradicionalno, ker v osnovi vse izhaja iz Grčije, kot mi bolj ali manj vztrajno podajajo zgodovino in prihodnost ob raznih priložnostih. Brez razburjanja prikimavam, ker verjamem, da je na tem otoku Kripton, ki daje moč samemu filmskemu Supermanu.

Tako se počasi spet mehča tudi zaključena gledališka sezona. Po nepisanem pravilu proti koncu vedno predolga. Preveč tedenskih planov je bilo obešenih na oglasni deski pri vratarju. Preveč dnevnih sprememb, ki rahljajo »jeklene« živce. Ne le zaposlenih, bolj naših bližnjih, ki se prebijajo z nami. Adrenalin in odgovornost uresničevanja postaneta koktajl barv in okusov, ki se meša brez pravega užitka. Mišična masa močno presušena, tetive vse krajše, v sklepih škrta, kot bi hodil po pesku in ne plesal. Hišna fizioterapevta Klementina in Jure prevajata svoje znanje in nasvete v abstraktni svet »nezdravega« baletnega vsakdanjika. Kot bi bilo vse eno veliko odštevanje proti petim tednom hišnega dopusta. Razobešen tedenski plan za začetek naslednje sezone pa je gotovo najboljši odriv od utrujajoče istosti. Seveda se z leti staža vse bolj zavedaš, da ne glede, kje pluješ, sidro sidra samo. Da skrivnost ni v potovanju v druge svetove, ampak v gledanju z novimi očmi.

Učenje pa kot elastika, če jo preveč napneš, te udari nazaj.

Na zunaj zavidanja vreden »po-klic« je nekoč moje poslanstvo ob priliki najlepše razdelal Matjaž. Hkrati na znotraj največkrat zelo drugačen, kot bi usklajevala dvoje različnih življenj. Z njima vsak dan žonglirala. Za kar je v prvi vrsti potrebno dostikrat najtežje, čisti pogled nase. Dolge ure življenja pred ogledalom so polne izkrivljenih podob, ki vsekakor izbijajo goli narcizem. Proti umetniškim ciljem pa je, žal, tudi veliko stopinj čez meje zmožnosti. Ne glede na ceno. Tukaj profesionalizem mnogokrat prebije čez vsa pravila zdravega. Ne le pravila, tudi kulturni in etični standardi te večkrat pustijo na cedilu.

Stisk okoli srca ni nedolžno znamenje. Kot se je to zgodilo našemu veslaču Mihi Pirihu, ki je moral končati kariero zaradi okvare srca, ki ni več zmoglo njegovih vesljajev. Moja diagnoza spoštovane kardiologinje in odlične zdravnice Tatjane Zorko je bila po pregledu k sreči manj fizična. Kot bi res videla v moje srce, si njen recept še danes ponavljam. Po potrebi, seveda, gospa Križaj, vsega sveta ne morete nositi na svojih plečih.

Toda dolgi dnevi na konicah prstov me učijo živeti na celi nogi. Ko bom postal resničen mojster plesa po navpičnih zidovih, bom znal tudi hoditi po ravnih tleh. Tako je zapisal Nejc Zaplotnik.

';