Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Tanja Drinovec, kolesarska kuharica

Mangart, morda pa se le kdaj srečava iz oči v oči

Po težkih dilemah in obotavljanjih, kje bom preživela del svojega dopusta je na koncu naneslo, da bo moj dopustniški začasni dom v  Kranjski Gori. Pred še nekaj leti si dopusta brez morja skorajda nisem mogla zamisliti. Tokrat pa me je misel na vroče sonce in kožne tegobe, ki mi jih najšibkejše morsko sonce v povezavi z morjem posledično zadaja odvrnilo od misli na morski dopust. Še nekaj razlogov za to bi se našlo. Eden izmed njih je tudi ta, da sem si nekako na "hladnem" želela spočiti svojo glavo in se zbližati s sabo in sicer s pomočjo narave in športa. Kar nekaj tematik tam znotraj mene je bilo za obdelati.

Prav tako pa je naneslo, da me je stari prijatelj po prijetnem naključju povabil s seboj na Mangart in to s kolesom. Od nekdaj je v meni tlela močna želja po tej avanturi. Po nešteto pomislekih, cincanju in vrtenju v miselnih krogih sem sprejela ponudbo, oziroma izziv in ugriznila v kislo jabolko.

Ko je bila  ura za odhod, ostali akterji kolesarji pa vsi zbrani na mestu sem doživela prvi hladni tuš, ki je krepko zmehčal in ohromil moja že tako šibka kolena. Fantje kolesarji več ali manj v solidni formi. Bivši tekmovalec, model ki se za šalo s kolesom vzpenja v višine Mont Everesta in še teoretični in praktični leksikon kolesarstva, kolesarskih poti in kolesarske opreme. Zadnji, moj prijatelj pa skorajda vse to v eni osebi. Ob soočenju  s to sliko se je asfalt pod mojimi kolesi kar takoj že malo pogreznil. Da ne govorim, da je moja nekolesarska podoba zagotovo znatno kvarila njihov image in lepotni kolesarski ideal, in je v njihovo skupino pasala kot paše domača mačka v ledeno hladno morje.

In potem smo odšli. Po prvih kilometrih ravnine iz Kranjske Gore je začetna trema blago popustila. Fantje so kar pozitivno in spodbudno pristopili do kolesarske amaterke. Le moj dolgoletni prijatelj se je bolj ali manj držal načela negativne motivacije z občasnimi klasičnimi kolesarskimi demotivacijskimi pripombami in opazkami. Pa saj moja že malo poroženela starejša koža te z leti vse bolje prenaša. K sreči ga tudi poznam tako dolgo, da vem kako ravnati z njim.

 

Pot se je nadaljevala mimo Trbiža proti Predelu. Tu pa je najprej blažji nato že kar malo konkretnejši vzpon nad Rabeljsko jezero že začel kazati svoje še malo mlečne zobe. Te je dodatno brusilo tudi vedno toplejše sonce.

Bitke in vprašanja  v moji glavi so se počasi kopičila. Kaj počneš tu z njimi, boš zmogla, obrniti nazaj ali ne, se bo to sploh dobro končalo? ..in še in še vprašanj je brbotalo v meni. Prenehala sem se tudi ukvarjati s sliko cilja in Mangarta, glavna misel je postala zgolj preživeti.

Koliko kilometrov sem  to sezono prevozila, sem fantom raje zamolčala...sicer pa je bilo to očitno.

Fantje so me na Predelu počakali, da se nadiham in spočijem. Po ne več tako dobrem počutju sem bila tik pred vrhom že skoraj dokončno odločena, da raje obrnem nazaj domov. Fantje pa so me z opisi prelepe slikovite poti, kot samoumevnem nadaljevanju nekako potiho in brez prepričevanja pregovorili, da nadaljujem pot. Pa sem jo. Krajši sicer prijetni spust in nato odcep za Mangart. Zdaj pa so ostri pravi zobje klanca prav zares začeli grizti v moja kolena in še kam. Naglo in pošteno se je začel postavljati navkreber in začel piti moč iz mojih atomov. Prijatelje sem že prej hvaležno odslovila naj gredo naprej jaz pa sem ostala z mislijo, dokler bo šlo bo šlo.

Že kar načeta sem vozila od ovinka do ovinka in vsakič ko se je strmi klanec malo položil sem vztrajala še malo naprej. Vsak obrat je postajal svoja majhna zmaga. Sonce je neusmiljeno grelo gorski zrak in ni in ni hotelo popustiti kljub že kar nekaj metri nadmorske višine. Pot skozi prvi tunel mi ni bila preveč prijetna, vendar je glava ohranjala ravnotežje na kolesu. Kmalu zopet strmina in vročina. Začela sem čutiti veliko slabost in šibkost v telesu. Po še nekajminutnem boju s sabo in poslušanju utrujenega telesa sem  s temno mislijo, da me čaka še cela pot nazaj,  popustila in se odločila za obrat proti domu.

Z malce grenkim priokusom, da se mi je tokrat Mangart izmuznil sem se spuščala nazaj dol. Slabotnost pa je bila prevelika za globja čustva. Na vrhu Predelskega prelaza pod senco starega drevesa sem počasi začela čutiti veliko olajšanje ob pravi odločitvi in poznavanju svojih zmožnosti. Kolo resnično zna biti k...., sem pomislila zopet že neštetotič v življenju. Počakala sem fante, da se vrnejo, za lažjo pot nazaj domov. Ob neskončno dolgem lepem spustu sem razmišljala kako dolg je bil prej torej vzpon in se čudila. Cela pot nazaj je bila ravno toliko dolga, da sem občutila kar veliko zadovoljstvo nad sabo. Ob popolnem netreningu sem se podala v neznano in prilezla tja kamor si tudi v sanjah nisem znala predstavljati. Nekdo je nekoč rekel: "Kaj pa otrok ve, kaj je sto kil"(med tem, ko poskuša dvigniti žakelj cementa) Morda pa je tako včasih najbolje.

Hvaležna fantom, ki so me vzeli s seboj  in prav srečna in zadovoljna nad spoznanjem , da moje stare kosti še niso za na odpad in, da nekaj le še zmorem iztisniti iz sebe sem se na dopustu nekako pobotala sama s seboj in tudi iz sebe spustila velike strahove pred novimi športnimi in življenjskimi izzivi, ki me skoraj zagotovo še čakajo.

Mangart, morda pa se le  kdaj srečava iz oči v oči.

';