Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Andrej Jaklič

London 2012: Slika ne laže

Živimo v času, ko slika prevladuje nad besedo. Ko je tisoč besed nič v primerjavi z eno dobro sliko. In večina slik, ki nas bombardirajo z letošnjih olimpijskih iger, gre naravnost v stvar. Ne v stvar. V telo nastopajočih.

Ne vem, če ste opazili, ampak slike, ki bi slavile kolektiv, ki bi slavile enotnost, ki bi plasirale zmago kolektiva nad posameznikom, so "passe". Jih praktično ni od nikoder. Prevladujejo, ne, v glavnem so samo tiste, ki prisegajo na enega. Na eno telo, en organizem. Na individuuma, ki je edini merodajen. Na njegovo bolečino, ki je njegova zmaga (ali poraz) in s tudi naša zmaga (ali poraz).

Da so olimpijske igre projekt, v katerem kapital diktira ne več samo njihovo medijsko podobo, pač pa tudi spreminja samo naravo, smisel in filozofijo tekmovanja, je jasno že vsakomur. Da tekmovalci niso na igrah zgolj zaradi zastopanja države (te mačehe, ki jih je ali pa ni vzgojila), pač pa zato, da potencialni uspeh dobro izkoristijo, torej zaslužijo za vse nazaj, še bolj pa za naprej, je jasno prav tako. Ni se vredno sprenevedati in slepiti, nacionalni interes je daleč zadaj za osebnim (zakaj bi bilo pravzaprav drugače?)

Ampak, kar pravzaprav daje čar in povečuje privlačnost teh in vsakršnih drugih iger ni to, da so le vsake "kvatre" in zato še toliko bolj zanimive. Ne, kljub vsem "lajnanjem" o prostituiranosti tako kapitala kot njegovih podanikov (atletov), so zanimive ravno zaradi osebnih zgodb.

Ki v trenutku, ko dvigovalec uteži z zadnjimi atomi moči to gmoto železja dvigne nad glavo, ko se sabljačica sesuje pod težo krivice, ki se je ravno zgodila na njen račun, ko kolesarju zagode oprema in zaradi tega ostane brez vrhunske uvrstitve.

Vse to spoznanje, da gre zares, da gre za zaresno dramo, prinaša slika. Zaradi te slike so olimpijske igre še vedno kredibilni projekt, ki na tehtnico postavlja posameznikovo voljo, željo, vztrajnost, pogum ... njegovo osebnost. Pokažejo namreč, kdo je kdo.

Saj, kot ste morda že slišali, slika ne laže. Ali pač?

';