Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Jaka Lucu

London 2012: Michael Phelps bo plaval v Riu 2016. Gotovo.

Prve dni januarja 2009 je zanikrni tabloid News of the World, sicer do neslavnega propada leta 2011 finančni motor medijskega in izsiljevalskega imperija Ruperta Murdocha, na naslovni strani med vdihavanjem marihuane s pomočjo vodne pipe objavil fotografijo Michaela Phelpsa, osemkratnega olimpijskega prvaka iz Pekinga 2008. Ameriška plavalna zveza je najboljšega olimpionika vseh časov kaznovala s tremi meseci prepovedi nastopanja, brez velikih ciljev, telesno in čustveno izčrpan je Phelps, kako bi sploh lahko bilo drugače, padel v depresijo. Do aprila 2009 skoraj ni šel iz domače hiše, brezvoljno je spal do poldneva in čez in budne ure preživel v družbi video igric. Potem se je nekega jutra zbudil kot običajno, okoli šestih zjutraj in se odločil za London 2012. Ne njegov trener Bob Bowman, ki je leta 1995 spoznal dečka z velikimi štrlečimi ušesi in nesorazmerno zgrajenim telesom in v njem videl plavalnega šampiona, ne avtoritativna mati Debbie nista bila prepričana, da se bo Phelps po Pekingu 2008 odločil za London 2012 čeprav mu je bilo komaj triindvajset let. Do marca 2012 se je Phelps boril s samim seboj, vse rekorde je namreč že zdavnaj potolkel ali popravil, tednom intezivne vadbe so sledili tedni, ko se je Bowman vsako jutro pregovarjal s plavalcem, ki je prekrižanih rok stal ob robu bazena in ni hotel v vodo, ni hotel v režim, ki bi ga gnal do skrajnih meja, a je hkrati vedel, da ga le to izpolnjuje, da je bazen vse kar zares pozna, da ga je bazen nekoč odrešil otroškega pomirjevala ritalina, saj je v vodi lahko neko dejavnost osredotočen počel več kot nekaj minut. Hiperkativnega dečka Phelpsa je sindroma motnje pozornosti odrešilo plavanje.

»V vodi pobegnem pred svetom, v vodi se počutim doma,« je Phelps dejal po zmagoslavju v Pekingu 2008. »V bazenu je vse jasno, na vsaki strani zid, na levi in desni plavajoča plastika, ki razmejuje proge, na dnu črna črta, ki te vodi.«

Phelps se je stopnjevanju priprav na London 2012 v začetku olimpijskega leta lotil le zato, ker je vedel, da do nastopov ni več daleč, da bo potem nepreklicno konec in ker je ugotovil, da vendarle rad plava. Zelo. Da se bo v Londonu veliko stvari zgodilo prvič in zadnjič je tudi dejal Phelps, ki z zmago na 200 metrov metuljček osvojil šestnajsto zlato kolajno, dvajseto olimpijsko. Toda po Londonu 2012 bo Phelps star komaj sedemindvajset let, igre bo spet končal kot najboljši udeleženec iger. Po Londonu 2012 bo ugotovil, da je življenje brez plavanja, brez natančno zastavljenih ciljev, negotovo, nemirno, ne nujno lepše kot v brezskrbnem zavetju vode. In bo, tako si želi tudi mati Debbie, nastopil tudi v Riu de Janeiru 2016. Če je namreč Phelps šele v Londonu 2012 razumel čar zlate olimpijske kolajne – eno iz Aten 2004 je izgubil, osem pekinških ima zavitih v sivo majico s kratkimi rokavi in spravljenih v mamino kozmetično torbico – potem bo po Londono 2012 ugotovil, da je biti najboljšim plavalec na svetu veliko bolj vznemirljiv položaj od turista, v mestih, kjer se dogajajo olimpijske igre. To, biti turist, je namreč njegov cilj po koncu kariere. Ta cilj ga bo zadovoljeval nekaj mescev. Potem bo krenil proti Braziliji. Gotovo.

';