Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Jaka Lucu

London 2012: Britanski olimpijski preboj ali kako je nogomet je Britancem uničil samozavest

Sir Steve Hoy, ki je v torek, pet dni pred koncem iger v Londonu 2012, za katere je vse bolj jasno, da so po avtentičnosti prizorišč in zaradi zgodovinskih dosežkov Michaela Phelpsa in Usaina Bolta najlepše in najmogočnejše doslej, osvojil dvaindvajseto zlato kolajno za Veliko Britanijo, je kot starosta britanskih olimpionikov in kot zakoniti naslednik Steva Redgrava, zelo realno opisal nerealno podobo britanskih, predvsem angleških športnikov, v očeh javnosti.

»Ljudje so se zaradi neuspehov angleške reprezentance na velikih turnirjih, kjer ponavadi v četrtfinalu izpade po streljanju enajstmetrovk, navadili vse britanske športnike spremljati s simpatičnim zadržkom. Navijanje je sicer vedno srčno, a pričakovanje poraza prav tako vedno prisotno,« je dejal Sir Hoy, ki je pred nekaj tedni uspeh Bradleya Wigginsa na Dirki po Franciji imenoval za največji individualni dosežek britanskega športa vseh časov. »A mislim, da se bo sedaj percepcija v javnosti spremenila, kajti reprezentanca Velike Britanije je že na igrah v Pekingu 2008 osvojila devetnajst zlatih kolajn in bila na koncu četrta najuspešnejša med udeleženkami. Tukaj smo pet dni pred koncem iger tretji. Kako lep občutek je to.«

Vemo, Britanci so največ zlatih olimpijskih kolajn osvojili na prvih domačih igrah v Londonu 1908. Med 2.024 nastopajočimi je bilo 736 britanskih športnikov, več kot tretjina torej, in osvojili so 56 zlatih kolajn. Britanci so na vsakih modernih olimpijskih igrah imeli junake, ne le svoje, temveč šampione svetovnih razsežnosti, v vsem tem času so kot izumitelji nogometa osvojili en sam velik turnir, svetovno prvenstvo v Angliji 1966. Dramatični porazi običajno vsaj tako dramatično precenjenih angleških reprezentanc na svetovnih in evropskih prvenstvih ter prekletstvo moškega turnirja na Wimbledonu s katerim seveda bizarni olimpijski teniški turnir nima nič skupnega (četudi je bil igran v All England Clubu; v veliki teniški sliki je marginalna celo zlata kolajna Andya Murraya – štirikratni poraženec v finalih turnirjev za grand slam jo je takoj po prihodu domov okoli vratu obesil psu Rustyu in s tem vse povedal), so pri Britancih vzgojili občutek, da so večni poraženci. A šport, k sreči, ni le nogomet, čeprav se to tako zdi večino tednov v vsakem letu. Zato lahko kljub pričakovanemu porazu na evropskem prvenstvu in slabi kondiciji britanskega gospodarstva premier David Cameron govori o »zlatem poletju«. Za zlatega so ga naredili olimpijci, če bi bila naloga spet zaupana nogometašem, bi bilo poletje podobno gospodarstvu. Sivo.

Vsaka štiri leta nogometaše na pravo mesto na hierarhični lestvici zares velikih športnikov postavi kakšen Michael Phelps ali Usain Bolt ali Steve Redgrave, vmes to počne Roger Federer. To je tudi izbrana druščina najboljših športnikov vseh časov.

';