Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Primož Kališnik

Ljubezen, le kam bi tebe del?

Človek se redko počuti popolnoma svobodnega. Ne upa si. Od malega smo vzgajani, da si ne upamo upati si. Slišiš, da sta strah in ljubezen ne zgolj najmočnejši, pač pa edini pravi čustvi na svetu, čustvi, ki hromita in poganjata ta svet, pa se dostikrat raje odločiš za služenje strahu kot pa prepustiti se ljubezni, ki bi te pognala naprej. Zelo približno sem slutil, kje sem. Ure proč pač. Ime hotela sem pozabil, a ceste itak vse vodijo v pristanišče. Težko opisljiv občutek popolne svobode in občutek, da nisem nikomur nič dolžan, od nikogar odvisen, da je edini, ki me čaka, pravzaprav ves čas z menoj, me je popolnoma preplavil.

J... veter, ki pometa cesto in vse z nje, in j... najmanj štiri ure na njej, domov, z vetrom v zobeh. Dobra stvar takih jajc, ki se nikoli nočejo končati, je, da imaš prav toliko časa za premišljevanje. Skoraj vedno tudi za filozofa Janeza Svetino. Berem ga kot Sveto pismo in skušam razumeti, zakaj ljudje smo, kot smo. Zakaj sem, kot sem, čeprav bi sam rad videl, da bi bil drugačen, drugi pa po moje še veliko raje ...

E, pa zdaj ... Ljudje smo nekakšna mešanica, v nas so naše odlike in pomanjkljivosti skoraj nerazvozljivo pomešane. Želimo si nekaj biti ali želimo, da drugi mislijo, da smo to, kaj si želimo, da bi bili, v resnici pa je lahko včasih povsem drugače, saj smo v kakšnih drugih odnosih ali po kakšni drugi plati svoje narave v resnici nekaj povsem drugega.

Ljudje ne priznavamo svojih hib, to nam je vsem skupno.

Ne samo, da svojih hib ne priznavamo pred drugimi, skrivamo jih tudi pred samim sabo in že veliko je, če v svoji slabi vesti na slabo v sebi gledamo z enim očesom – a kaj, ko z drugim gledamo stran.

Vidimo in hkrati ne vidimo. Vemo, da vidimo, a se prepričujemo, da ne vidimo. Znamo tudi stkati zaveso besed, izgovorov in opravičevanja ter se prekriti z njo, da bi bili, kar nismo.

Menda smo ljudje kot živali – večino nas ženejo naravne sile: kakršne koli želje že pridejo, jih izpolnimo, kakršna koli čustva že pridejo, jim dovolimo njihovo igro, česar koli si že zaželi naše telo, mu poskušamo ustreči.

Kaj hočemo, a ne ... Naše telo je orodje narave in je naravi poslušno, pa življenjskim silam želja, strasti ... Kako domače, ni res?

No, menda nas nekaj malega rešuje um, in ko se ta razvije, se naučimo obvladovati svojo življenjsko in fizično naravo z razumom in voljo.

Kleč je v tem, da je tako samoobvladovanje zelo omejeno, kajti velike želje življenja in huda nevednost našega telesa lahko naš um prav po svetopisemsko zapeljejo in potem se zapeljani um postavi na njihovo stran in s svojimi idejami, sklepi in razlogi poskuša upravičiti naše napake in zgrešenosti.

Človek vedno najbolj nategne prav samega sebe, ker je to najenostavnejše, najceneje in zahteva najmanj napora.

Biti iskren, pošten in odkrit, to doseči je za junaka našega časa hudo naporno.

Naenkrat sem postal popolnoma prazen, čisto fuč. Velikega mesta, ki bi se moralo vsaj v moji želji že davno pokazati, ni bilo od nikoder. »Nada.«

Bil sem precej dobro sam. Veter me je metal s ceste, ni šlo več, sedel sem za rob in zgolj sedel s samim seboj. Prav veliko izbire za družbo nisem imel.

In sva premišljevala, jaz in jaz, koliko časa lahko človek nateguje samega sebe. In zakaj to počne. In če to počne, ali ni to normalno? Morda pa je to, da se prepustiš najlažji poti, prava stvar, vse drugo pa zgolj čivkanje onih, ki si tega ne upamo?

Naenkrat s svojo popolno svobodo in vsem božjim časom, ki sem ga imel na voljo, nisem bil več zadovoljen.

Ajd, nazaj na kolo. Ko se matram, sem bolj odporen za črne misli. Mater, kako bi v tem vetru poganjal nekdo, ki živi zgolj take misli; tisto, kar menim jaz, da je prav, pa je zanj bedarija brez primere. Kaj bi on premišljeval?

Zakaj ne bi lagal, če je to način življenja, kradel, če vsi, skočil v vsako rogovilo, tistega, ki mi ni po godu in je šibkejši od mene, pa takoj po gobcu, ker so me pač preplavila močna čustva kolega alter ega – čuj ti, kje je tu zadrega?

Veter v gobec ni nič proti viharju v glavi. Upam, da nikoli ne bodo zmogli skenirati misli, za vedno bi vozil sobno kolo na zaprtem oddelku. Garant!

Potem mi je zmanjkalo Svetine in Šri Aurobinda. A mentalni ringaraja je imel v glavi še vedno žur.

Kaj je tisto, kar nas žene? Sta res edini dve pravi čustvi ljubezen in strah? Bi znalo biti. Zakaj sem tolikokrat pisal o strahu, pa tako malokrat o ljubezni, čeprav strah ubija človeško v ljudeh, ljubezen, pa naj bo do česar koli, pa nas vedno potegne s seboj? Zakaj premišljujem o strahu, ki ga tako dobro poznam in ki sem ga že skoraj popolnoma pokopal, ne pa o ljubezni? Ne oni, ki nam je vsem v strošek in pogubo, zaljubljenosti, pač pa o ljubezni do pravega, resničnega in dobrega, saj tega pa ja ni težko spoznati, o ljubezni do ljudi.

Malo obtolčen in rabljen moraš biti, da si upaš biti svoboden. To vem. Da se upaš upreti mehaničnosti svojega uma, ki te vabi na najlažjo pot, za to je treba še kaj več.

Ne upamo si upati se. Morda je beseda ljubezen v slovenščini tujek, in nam je zato beseda šelestenje veliko bolj všeč? A če ne bi imeli ljubezni, bi nam šelestenje ne seglo do srca, ni res?

Pod večer se je spodaj pokazalo pristanišče. Ves dan sem porabil za dve, tri dobre misli.

Veter se je končno polegel.

';