Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Jaka Lucu

Lepoto Barcelone pogrešam. Že danes.

Da madridski Real in Barcelona predstavljata dva povsem različna pogleda na svet je jasno toliko časa, kolikor se igra nogomet. A odkar je predsednik Reala ob začetku tretjega tisočletja začel v Madridu sestavljati Galaktike in je v špansko prestolnico navozil Figa, Zinedina Zidana, Ronalda in Davida Beckhama in vmes izjavil tudi, da je Ronaldinho pregrd, da bi nosil belo majico, je rivalstvo dveh nogometnih kolosov postalo nekaj največjega in najpomembnejšega v svetu športa, morda nekaj najpomembnejšega na svetu sploh. Ko je namreč Perez gradil Galaktike, je Ronaldinho odšel v takrat razmeroma nesamozavestno Barcelono. A Ronaldinho je Barceloni prinesel vse, kar je potrebovala.

Nasmeh, ki je govoril o navdušenju nad življenjem in nogometom. Nogomet kot ga je vedno hotela gledati katalonska prestolnica. Lahkotnost. Idejo, ki je presegala zamišljene sisteme. In, vsaj tako pomembno kot njegov prihod, pod svoje mentorsko okrilje je Ronaldinho vzel mladega Argentinca Lionela Messija. Barcelonin preporoditelj Ronaldinho je Messiju, sicer veliko bolj ekipno naravnanemu človeku, podaril občutek svobode, ki jo mora čutiti igralec, ki naj Barcelono nosi proti zmagam, proti slavi.

Proti trenutkom, kot so zmage v UEFA Lige Prvakov, kajti Barcelonine zmage so vedno nekaj posebnega, v njih je toliko lepote in aristokracije, pristne, ne vsiljene, nikakor ne madridske, da lahko Barcelona tudi šampanjce odpira tako, da se poka zamaškov ne sliši. Ko sta Ronaldinho in njegov trenerski zaupnik Frank Riijkard – kajti le liberalni Nizozemec je lahko lahko slikovitemu brazilskemu umetniku puščal popolno svobodo, dolgo tudi odločitve o tem, kdaj in ali sploh bo prišel na trening – po eni zmagi v UEFA Ligi prvakov in nekaj španskih naslovih zapuščala katalonsko prestolnico, je Riijkardov naslednik Pep Guardiola uvedel sistem igre, ki se je zaradi izjemnega tehničnega znanja njegovih glavnih protagonistov, Lionela Messija, Andresa Iniesta in Xavija tako zelo razlikoval od drugih, da je postalo videti Barcelono v živo nekaj nujnega v življenju ljudi, ki cenijo lepoto, umetnost, tiho eleganco, kajti žoga je nenadoma začela potovati tako hitro in tako natančno, da je človek lahko v trenutkih čistega miru na stadionu Camp Nou slišal tiktakati le svojo uro.

Kakovost izvajalec Guardiolinih zamisli je bila namreč tolikšna, da huronsko navijanje ni bilo potrebno, zgolj vzkliki odobravanja po posebej ustvarjalnih akcijah, ko je žogah končala v mreži in se je zdelo kot bi v milanski Scali bil odmor in torej čas za aplavz in Leo Messi glavni tenorist. Ta Barcelona, najboljše moštvo vseh časov, gotovo, o tem naj ne bo nobenega dvoma, je od sezone 2005/2006 do sezone 2011/2012 triktrat zmagala v UEFA Ligi prvakov in bila še dvakrat polfinalist, z letošnjo sezono vred, trikrat polfinalist. A v samo tednu dni – in zdelo se je, da nevoščljivi del sveta samo čakal na tak teden, da stvari spet postanejo običajne, da oblak malo zastre sonce – je Barcelona na treh najpomembnejših testih sezone 2011/2012 trikrat obstala pred bunkerjem, dvakrat pred Chelseajevim v polfinalu UEFA Lige prvakov in v odločilnem srečanju letošnje La Lige še proti Realu. Da Barcelona nenadoma nima ideje, so začele ugotavljati strokovni komentatorji, med tem pa so prečke in vratnice in prekrški in – to je treba priznati – nepričakovani kiksi, tudi Messija, ustavljali Barcelono na poti proti še eni skoraj perfektni sezoni. Ta skoraj perfektna sezona ima sedaj ne ravno bleščeč izhod v morebitni zmagi v španskem Kraljevem pokalu, a tudi porazi proti Realu in Chelseaju so prinesli nekaj dobrega. Spoznanje, ki se je vmes zaradi stabilnosti aristokratskega nogometa že postajalo samoumevno, kako posebna je Barcelona, koliko je v resnici boljša od najhujših tekmecev, katerih edina taktika je bunker.

Bunker, kot ga niti na višku cattenacia niso igrali niti italijanski klubi. Spoznanje je podobno tistemu v tenisu, ko izgubi Roger Federer in človek nenadoma v finalu turnirja za grand slam gleda Rafaela Nadala in Novaka Djokovića. Ni slabo, jasno. V redu je. A ni nič ekskluzivnega, nekaj kar se zgodi vsakih nekaj desetletij. Tako bo tudi letošnje finale UEFA Lige prvakov. Ne bo slabo, jasno. V redu bo. A ne bo demonstracija odličnosti, ne bo poezija. Tudi to je dobro, tudi tako se bo videlo kaj vsak teden izumlja Barcelona.

';