Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Gregor Šket

Lepotičke

Pred kratkim sem v kleti izbrskal zaprašene elanke. Bile so iz olimpijske kolekcije 1984. Bile so tiste sinje modre lepotičke, ki so Juretu Franku pomagale do sarajevskega srebra. Potem se mi je film zavrtel tri desetletja nazaj. Kot včeraj sem se spomnil trenutka, ko so povsem mirno in spokojno čakale pod božično jelko, droben napis pa je odkrival, da so zame. Bil sem trinajstletni mulc in zdelo se mi je, da sem največji car na svetu. Tisto noč sem jih položil ob posteljo in jih opazoval še v trdi temi. Potem sem nestrpno čakal, da mi je mojster namestil rdeče Markerjeve vezi s štoparji. Ta zadnji podatek se mi je zdel še posebej imeniten. Moje prejšnje smučke so namreč imele tiste čudne varnostne paščke, ki so skrbeli, da smučka ob padcu ni sama odsmučala v dolino. A težava je bila v tem, ker ti je tista skoraj dva metra dolga sulica med kotaljenjem po strmini opletala okoli gležnja in se kdaj zaletela tudi v hrbet, glavo ali trebuh. Seveda nisem mogel zdržati do konca tedna, da bi jih preizkusil v Kranjski Gori, zato sem prvo vožnjo opravil kar na približno petdeset metrov visokem kuclju pred blokom. Prvi test, čeprav v obliki enega samega zavoja, je bil navdušujoč. Nekaj dni kasneje pa sem bil na Podlesu prepričan, da sem križanec med Stenmarkom, Križajem in Frankom, ki so seveda smučali na enakih dilcah.

Ko zdaj gledam nazaj, sem imel do smučk že kot otrok poseben odnos. Nikakor jih nisem dojemal le kot športni rekvizit. Bile so mnogo več. Bile so kot skulptura, kot slika. Ure in ure sem lahko gledal njihove elegantne linije, se čudil, kako se vse tiste plasti lesa tako lepo ukrivijo v špico. Lahko bi jih gladil in božal z rokami. Predvsem pa sem nekako zavidal umetnikom, ki so jih znali narediti.

Od takrat se je v smučarskem svetu marsikaj spremenilo. Smuči niso več sulice, temveč so bolj podobne »plavutkam«. A še vedno so slikarska platna precej nenavadnega formata – dolge in ozke, da bi na njih lahko naslikal kakšno panoramo.

A smučke imajo tudi notranje organe in drobovje, ki jim zagotavljajo bolj ali manj agresivne vozne lastnosti, večje ali manjše pospeške in vsak vložek energije, ko se mišice združijo v uigrano celoto, bogato nagradijo z naslednjim zavojem, ki vedno znova preseneti s tistim fantastičnim občutkom, ko se ti zdi, kot da si na neskončnem belem vrtiljaku.

In tudi danes, ko si na približno vsake tri zime uresničim željo in si omislim nove smučke, se vedno znova prepustim tistim otroškim občutkom veselja. Pravzaprav ni pri triinštiridesetih nič manjše, kot je bilo pri trinajstih. Smučke me še vedno navdušujejo kot izdelek, kot predmet lepote. Še vedno jih razumem kot umetnine. Zato jih ritualno prinesem domov, jih od daleč gledam in se tako spoznavam z njimi. Zamislim si vse tiste gore, katerih vrhove bomo dosegli skupaj, in vse tiste zavoje, ki jih bomo odvijugali v harmoniji.

Potem pomislim, da smučkam sicer paše, če jih občuduješ, božaš in neguješ. A še raje vidijo, da jih pelješ na sneg. Jasno, saj so ustvarjene za med snežinke, tam se počutijo najbolje. Zato sem si pred kakšnimi dvema tednoma spremenil ohranjevalnik računalniškega zaslona. Po novem ga krasi fotografija dveh frajerjev, ki na starih gorskih kolesih drvita proti gondoli. Oblečena sta v smučarsko bojno opravo, čelade in gogle imata kar na glavah, smučke in palice pa sta namestila pod sedež. Tako se je zame simbolično začela zima 2014/15. In sedaj komaj čakam, da prvič zaslišim pisk in zagledam zeleno luč na žičnici, potem se sprosti tista kovinska pregrada in vse skupaj se začne tudi v resničnosti ...

';