Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Iztok Čop

Ladja norcev

Iztekajoče se leto je bilo zame zelo pestro. Po končani karieri je moje delo ostalo tesno povezano z vrhunskim športom, katerega vrhunec (še vedno) predstavljajo olimpijske igre. Zanimivo, dinamično, pogosto naporno delo, ki zahteva dobro načrtovanje, precej potovanj in iznajdljivosti - vse se je dobro obrestovalo. Naši športniki so v Riu upravičili visoka pričakovanja javnosti in lepo dopolnili slovensko olimpijsko vitrino; veslači v čolnih, katerih kvaliteto po najboljših močeh skušam izboljševati in promovirati tudi po končani veslaški karieri, pa so z uspehi na jezeru Lagoa in zavidljivo bero medalj močno dvignili letvico preteklih iger.

In čeprav je delo naporno, tudi stresno, je ob jasni viziji in zastavljenih ciljih, kljub oviram, ki jih je na poti treba premagovati, prijetno in predvsem - zadovoljujoče. V želji, da bomo tudi Tokio, kot jezero Lagoa, zapuščali zadovoljni in ponosni, je bilo že kmalu po Riu potrebno zavihati rokave in začeti uresničevati nov štiriletni načrt. Jesen je minila v znamenju načrtovanj, potovanj, sestankovanj, ogledov in predstavitev. Tako sem bil od septembra do polovice novembra večino časa v tujini, oddaljen od dogajanja v domovini. Po dveh mesecih odsotnosti od domače (tudi politične) scene, ter močno pod vplivom »širine« izjemnih posameznikov, s katerimi imam privilegij sodelovati, sem poln nove energije in optimizma gledal v prihodnost. Veselil sem se bolj umirjenega konca leta, ko ne bo ves čas potrebno preverjati urnikov poletov in hotelskih rezervacij.

Vendar veselje ni trajalo dolgo. Za hitro streznitev so najprej poskrbela poročila o zahtevah stavkajočih zdravnikov. Cvetka, ko se človek vpraša o minimalnih higienskih standardih, je bila, po mojem mnenju, zahteva po plačilu popoldanskega (zasebnega) dela, v kolikor to ni bilo opravljeno zaradi preveč utrujajočega rednega dela. Vsej aroganci navkljub, ali prav zaradi tega, ministrica popusti, ob očitni podpori njenega šefa.

Skoraj istočasno pa je šport ponovno potegnil kratko, kljub (baje) obljubi istega šefa, da bo za njegovo delovanje vendarle namenjenih nekaj dodatnih sredstev. Vsaj delno nadomestilo za loterijska sredstva, ki jih športu, v duhu reševanja gospodarske krize, že nekaj let odnaša interventni zakon, žal ni našlo mesta v sprejetem državnem proračunu.

Očitno smo (še vedno) v dobi argumenta moči in ne moči argumenta. Konstruktiven pristop k reševanju materialne zagate športa, ki smo ga člani sveta Fundacije za šport, ob sopodpisu predstavnikov skoraj vseh športov, predlagali pristojni ministrici, ni bil deležen prav nikakršnega odziva oblasti.

Že začnem brskati po koledarju, kdaj bom spet, vsaj začasno, »pobegnil« s te ladje norcev, ko Ivan Simič, eden od kandidatov za predsednika najbogatejše športne zveze pri nas, napove umik iz predvolilne igre. Baje zaradi pritiskov in groženj njegovim volilcem. Sam bi se ob tej razlagi najbrž le pomenljivo nasmehnil, če v zadnjih dveh letih ne bi bil, pa ne le enkrat, priča podobnim pristopom k volitvam v športu.

Interesi in ambicije posameznikov, katerih pomembnost ne presega lokalnega okolja, očitno svet športa razumejo zelo po svoje. Lokalni šerifi, ki (trenutno) upravljajo s športnimi objekti, in ki jih uporabljajo bolj ali manj obubožani klubi in športne zveze, »pomagajo« predstavnikom teh društev pri (bolj) pravilni izrabi njihove volilne pravice v športu. Cena za uporabo objekta je tako lahko precej odvisna od volilne izbire. Pravilna politična izbira je pravilna poslovna poteza.

Zavedam se, da imam srečo, da materialno nisem (popolnoma) odvisen od odločitev lokalnih in nacionalnih šerifov, čeprav njihovo moč oziroma aroganco pogosto občutim. Ampak s tiščanjem glave v pesek in ponižnim čakanjem na njihovo usmiljenje stanja ne bomo izboljšali. Ne v športu, niti sicer.

Vse pogosteje se počutim kot potnik na Titaniku, ki potuje v prijetni družbi in na potovanju uživa… Dokler se ne zave, da smo potniki ujetniki norcev, ki ladjo peljejo naravnost proti ledenim goram.

Skrajni čas je, da jih zaustavimo!

 

 

';