Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Andrej Jaklič

Kup papirja

Tradicionalni Slovenski dnevi knjige, ki te dni polnijo trge številnih krajev Slovenije, bodo nadaljevanje dočakali prihodnjo sredo z Nočjo knjige. Obe prireditvi imata zagotovljeno dolgo življenjsko dobo, saj je knjiga pri nas nedvomno med najpopularnejšimi mediji. Oziroma med tistimi, ki imajo (tako pravijo) najmočnejše vezi z nastankom, razvojem in obstojem naroda, pripisujejo ji tudi neprecenljivo vlogo v procesu državotvornosti. Knjižni trg je zrel, močno razvit, knjižnih naslovov je kljub pregovorno težkim časom za knjigo tako rekoč vsako leto več. Število prevodne literature prav tako raste in to tako tiste za zahtevnejše bralce kot literature, ki služi za kratek čas, izobraževanje ... Knjiga je tako rekoč ves čas »in«.

Res pa je tudi, da je trženje kompleksne zgodbe knjige, vsaj kar zadeva pokritost medijev, izredno dobro. Knjige imajo svoje promocijske kanale, knjigam je namenjeno ogromno časopisnega prostora v kulturnih rubrikah. Vsak namig o ogroženosti obstoja knjige, zmanjšanju subvencij, krčenju sredstev, namenjenih Javni agenciji za knjigo, zmanjševanju knjižničnega nadomestila, pisateljskih in prevajalskih štipendij ... je, kar je v bistvu tudi dobra promocijska poteza, pospremljen s hipno reakcijo v medijih. Če je treba, tudi s histerično, večkrat kot ne paranoično. Knjigo ščitijo vsi, ki o njej tako ali drugače pišejo (saj, kdor piše, praviloma tudi bere). In to brezkompromisno. Knjigotržci so lahko pojem vsem promotorjem preostalih umetniških zvrsti, hkrati pa hvaležni medijem, da jih tako zvesto podpirajo.

Prevodna literatura je med najdražjimi knjiž­nimi izdajami pri nas. V primerjavi s knjižnimi izdajami izvirnikov (na mehkih platnicah) lahko dosega tudi tri- ali štirikratnik cene. Torej, če je izvirnik osem evrov, je slovenski prevod približno 30 evrov. Zahtevna (tako za bralce kot prevajalce) prevodna literatura se praviloma, če ne gre za najbolj razvpita imena, tiska v majhnih serijah, od 300 do 500 izvodov. Na trgu se jih zaradi neposredne prodaje knjižnicam proda še veliko manj. Kar je logično, 30 evrov in več za knjigo je namreč prekleto veliko denarja, pa naj gre za še tako prestižen izdelek s še tako veliko presežno (umetniško, oblikovno ...) vrednostjo.

In izdajajo ga lahko zgolj založbe, ki za tovrstno literaturo dobijo subvencijo. Kar je svojevrsten paradoks. To namreč, da so najdražje ravno tiste knjige, ki so najboljše, izidejo pa lahko samo s pomočjo subvencije. Kot da najboljše ni dobro za vse in kot da dokazi, da se ob primerni cenovni politiki dobro prodaja tudi zahtevnejša literatura, ne obstajajo. Ali za to mogoče obstajajo drugi, bralcem skriti interesi?

Kakor koli. Pred nekaj dnevi je Založbo Mladinska knjiga, največjo pri nas, kupila precej manjša založba. Po prometu, številu prodajaln, zaposlenih ... so Učila International pravi palček v primerjavi z njimi. Učila so založba, ki deluje po tržnih principih. Njene knjige ciljajo na bralca s povprečnimi bralnimi navadami, ne pretvarja se, da prodaja elitno umetnost, ker je ne. Ne zaproša za subvencije, ker jih tovrstne knjige niti ne potrebujejo niti jih ne bi dobile. Išče nišne oblike prodaje (supermarketi ...), ne zgolj tradicionalnih (knjigarne) ...

Morda se sliši čudno, a če kdaj, potem je zdaj idealna priložnost, da se optimizacija poslovanja založniško/prodajnega monopolista odvije na najboljši možni način. Da se preverjeni, predvidljivi, uspavani in utečeni sistemi prevetrijo. To pa predvsem zato, da ima od te prevetritve največ ta, kateremu je knjiga namenjena. Bralec. Da sicer vsako leto ne bo soočen z večjim številom izdanih knjig, ampak z večjim številom cenejših in še vedno kakovostnih knjig. Da ne bo razlog tiska subvencija, ampak prihodek od prodaje na trgu. Da subvencija ne bo potuha, napol opravljen posel in dolgoročno medvedja usluga tako založbi kot bralcem. Ker, ne nazadnje, tudi trg je eden od kazalcev upravičenosti izdaje, ne zgolj monstrum, ki uničuje substanco, prednost pa daje sredinskosti ...

Da bo torej knjiga, tudi tista iz zahtevnejšega dela knjižnega izdajateljskega kroga, laže dostopna. Da bo enako dostopna, kot so knjige v tujini, resda v tujem jeziku, a so ne nazadnje še vedno knjige.

Ker, knjiga ne pozna socialnega razreda, ne pozna uravnilovke, ne ve, zakaj jo lahko nekdo kupi, drugi samo bere, tretji pa samo gleda. In vseeno ji je, v katerem jeziku je napisana, prav tako jo prav malo briga, ali ima trde platnice ali mehke, ali je vezana ali lepljena. Če kaj, potem knjiga mora biti (pre)brana, da je (sploh) knjiga. Drugače je zgolj kup papirja.

';