Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Davorin Tome

Kriza odnosov

Odnos, ki ga imaš do soljudi, do družbe, do žive in nežive narave, je pomemben. Ne le da te določa kot človeka, vpliva tudi na tvoje dejavnosti in tako posredno na okolje. V Sloveniji smo, glede na mnenje večine, zdaj v precejšnji krizi odnosov. Ne glede na to, ali je bilo v preteklosti kaj drugače, ugotavljamo, da so odnosi človeka do družbenega in naravnega okolja povsem na psu! Nekaj posplošenih fraz, ki dobro orišejo krizo: politiki lažejo, gospodarstveniki kradejo, trgovci goljufajo, zaposleni v državni upravi so leni. Izgubljamo razumevanje do drugačnih, z naravnim okoljem in vsem, kar je živega v njem, ravnamo kakor svinja z mehom. Le majhen del družbe je, ki se ne najde med pestrim naborom zgoraj omenjenih kategorij. Je pa zato precej očitna (in tudi tipična) še ena oblika krize: ljudje slabosti vidimo, a le pri drugih, ne pa tudi pri sebi.

Odnos do okolja se redko pokaže neposredno, v načinu življenja, v tem, kaj kdo dela in kako ter kaj počne. Odnos do okolja se pokaže v tem, kako ga dojemamo in kako ga spoštujemo. Recimo: stavim, da ima večina ljudi zelo pozitivno samopodobo, ko gre za odnos do naravnega okolja. Navsezadnje po vseh večjih mestih in naseljih ločujemo odpadke, vlagamo v boljšo izolacijo stavb, ugašamo luči, da ne porabljamo elektrike po nepotrebnem, več kot tretjino ozemlja imamo vključenega v evropski sistem varovanja narave, imenovan Natura 2000, ipd. A v teh dejstvih in dejanjih je nemogoče ločiti, ali so to res pokazatelji našega odnosa do okolja ali je to le pragmatičen način za izogibanje plačilom kazni in dobro premišljena skrb, kako dolgoročno privarčevati kakšen cekin v denarnici. Pravo podobo odnosa najdemo v na videz banalnih stvareh.

Kaj je na primer prvo, kar vas prešine, ko slišite, da se je angleški princ Harry iz humanitarnih namenov podal na nekaj čez 300 kilometrov dolgo pot peš na Južni tečaj? Se vam zdi to pohvalno ali bi razvajenca raje trikrat okoli ušes? Mora oseba, ki jo tako ali tako že pozna ves svet, res opozarjati nase in na ideje, ki jih zastopa z večdnevnim sprehodom po eni zadnjih divjin na planetu, ki jih človek s svojo navzočnostjo tako rekoč še ni oskrunil? Kaj ni na prvem mestu podviga, s katerim naj bi pridobili sredstva za poškodovane vojake, plehka zgodba o potomcu slavnih osvajalcev, ki se je (figurativno) golorok uprl eni najbolj surovih in nepredvidljivih oblik matere narave na Zemlji … in jo premagal? Se vam ne zdi, da bi razvpita oseba, kot je, zbral prav toliko sredstev ali še več, če bi v rodni Angliji priredil dobrodelni ples ali po internetu prodajal svojo podpisano podobo, Antarktiki pa izkazal nekaj več spoštovanja z recimo vsaj inkognito potovanjem?

Kaj je prvo, kar vas prešine, ko preberete, da sta Rafael Nadal in Novak Djokovič, številki ena in dve svetovnega tenisa, sredi jezera na trajektu z improviziranim teniškim igriščem, ki je bila le malo večja namiznoteniška miza, pred ledenikom Perito Moreno na jugu redko naseljenega dela Argentine »odigrala« ekshibicijsko tekmo? Se vam ne zdi, da bi svoje poslanstvo (z dogodkom naj bi počastila upokojitev argentinskega kolega) opravila enako dobro, če bi igrala na enem izmed pravih teniških igrišč v Londonu, Parizu, New Yorku ali Melbournu, namesto da sta cirkus pripeljala na sam rob nedotaknjene narave, kjer je bil edini presežek, ki ne bi bil mogoč tudi na pravem igrišču, dokazovanje vzvišenosti človeka nad naravo?

Da se razumemo. Tudi z alternativnimi načini zbiranja sredstev in privržencev bi tako princ kakor oba tenisača imeli energetsko in drugače enak ali še večji vpliv na okolje. Živimo v času in na način, ko so, ne glede na to, kaj počnemo, naši okoljski odtisi neproporcionalno veliki. Smo kot važne muhe, ki se sprehajajo po peščeni obali, za sabo pa puščajo odtise slonjih podplatov. Na dobrodelni ples, ki bi ga organiziral princ, bi z vseh koncev pridrveli bogataši, ki niso poznani ravno po tem, da potujejo skromno, s kolesi ali električnimi vozili, in se na prireditvi zadostijo s sendvičem in sokom. Tudi ekshibicijski tenis na igrišču v katerem koli večjem mestu na Zemlji bi pritegnil marsikatero znano osebnost, ki bi se pripeljala okoli polovice sveta z zasebnim letalom. A kot rečeno, odnos se ne pokaže v velikosti in obliki vpliva, ki ga imamo na okolje, ampak v spoštovanju do drugih in drugačnih. In kje se spoštovanje drugačnosti najlaže izrazi kakor ravno pri stvareh, ki jih ne razumemo ali so nam deseta briga in se jim prav zaradi tega odpovemo?

In kaj je prvo, kar vas prešine, ko v Piranu na stopnišču pod bernardinsko cerkvico ob koncu poletja pri dvajsetih stopinjah Celzija v reklamne namene naredijo smučarsko strmino iz umetno narejenega, pravega snega?!?

(*mnenje avtorja ni nujno tudi mnenje institucije, v kateri je zaposlen)

';