Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Domen Strmšnik

Kriza mladih je kriza odnosov

Standardizacija je uporabna samo v redkih strokah in za lažje predalčkanje našega sveta. Vse ankete in raziskave služijo temu, da bi ta kompleksen svet, ki je v 21. stoletju dobil krila, nazaj prizemljili in si za kratek čas oddahnili; da si nalijemo čistega vina in rečemo bobu bob.

Sam spadam v to famozno generacijo mladih, ki se počasi bliža tridesetim in o kateri je v zadnjem času kar veliko govora. Vsak si nas želi popredalčkati in ob tem delajo še večjo zmedo kot že tako ali tako obstaja. Tako na eni strani poslušamo, da smo nezaposljivi, da nimamo vizije in osebnih ciljev, da iščemo ugodje in izkoriščamo socialno državo za podpiranje lastne lenobe. Potem na drugi strani beremo zgodbe o fenomenalnih mladih posameznikih, ki so morali iti v tujino, da so lahko izkoristili svoj potencial. Ob vsem tem famoznem govoričenju o svetovni krizi in recesiji pa vsi pozabljajo, da je današnji mlad človek predvsem in v prvi vrsti v krizi odnosov.

V svojem delu se srečujem z mladimi ljudmi, ki se obnašajo kot upokojenci. Kot da je vse lepo že za njimi in sedaj le še čakajo, da jih sreča matilda. Nič več jih ne motivira in nihče več jih ne navdušuje. To so otroci tistih prvih generacij kapitalistično usmerjene Slovenije, kjer smo si za ideal postavili dobiček in ne vzgojo. Rezultat katerega so mladi, ki so odraščali brez vzornikov. Brez očeta, ki v razvoju mladega človeka pooseblja odločnost in velikodušnost, ki sta dva temelja za soočanje s svetom. Oče, ki ukrepa, ko položaj to zahteva in se ne opoteka, ker bi ga bilo strah napak in oče, ki ima široko srce, verjame v sposobnost svojih otrok in jih sprejema ter spremlja.

In danes ni primeren čas za mlade brez vzornikov, v družbi, ki zahteva od mladega človeka, da je inovativen, fleksibilen, marljiv, dobrosrčen, pohleven, hvaležen, ažuren, razgledan in učinkovit. Dober in prisoten partner in oče in ob enem predan delavec, ki se zaveda pomembnosti kariere. Hkrati se mora zavedati pomembnosti zdrave prehrane in rekreacije in biti mora solideren do drugih ter ne sme pozabiti na vrline prejšnjega sistema. Mlad človek je tako dnevno podvržen nasprotujočim se informacijam, kot da bi stal pred razpotjem in bi naenkrat dobival napotke o tem, kako je desna in hkrati tudi leva pot tista, ki vodi v »Eldorado«. Pa vendarle so mladi dovolj fleksibilni, da se ob preprekah, ki jih ponuja družba dobro znajdejo. Ta razkorak med željami in resnico morda najbolj pride do izraza na področju relacij, torej odnosov. Slabo razumevanje čustvene inteligence in popolnoma preslišana govorica telesa sta še dodatna rak rana že tako osiromašenem modernem človeku.

Strah, sram, jeza, gnus, žalost in  veselje – šest temeljnih čutenj, o katerih se govori zelo potiho. Slabo je namreč za posameznika, če se preveč spušča v svoje globine in po kratkem razmisleku pride do spoznanja, da dobiček vendarle ni bistvo našega obstoja. A na žalost je premalo tistih, ki pridejo do tega spoznanja sami. Za to, da tematika sploh pride na dnevni red, je potrebno, da ima partnerka raka, da se otroci režejo in stradajo, ter da tudi zadnja nova zasvojenost ne more več utišati razbolelega telesa.

V Nemčiji pred vojno je na začetku obstajala le manjšina ljudi, ki so sledili načelom nacizma. Večina je bila kot povsod neodločenih in nezainteresiranih. In ta manjšina se je znašla pred veliko zagato; ali je res mogoče, da smo mi nori, ker sledimo idejam nacizma, ali pa so nori vsi ostali, ki tega še niso spoznali? V grandioznosti seveda ni prostora za samokritiko in v letih, ki so sledila je ta manjšina s svojo propagandno taktiko svoje mišljenje vcepila v celotni narod in za vedno spremenila podobo Evrope. Tudi danes nevidna manjšina vsiljuje svoje ideale in svoji grandioznosti ne dopušča samokritike. Mladi vstopamo v svet, ki živi po svojih zakonitostih. In ja, današnji svet je zelo demokratičen in z vso svobodo, ki jo zagotavlja, v naša življenja prinaša predvsem veliko zmede. Tako je pot, ki čaka slehernega mladega človeka, kot bi rekel znan italijanski filozof Garibaldi, vse prej kot svetla in v mladem človeku vzbuja predvsem strah in skrb. Vprašanje za vse nas pa ostaja: ali si res želimo, da gradniki naše prihodnosti novi svet zgradijo na teh temeljih?

 

-----

Domen Strmšnik je zakonski in družinski terapevt, ki deluje pod okriljem Študijskega in raziskovalnega centra za družino (ŠRCD).

';