Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Andrej Jaklič

Kot v filmu

Čez dva tedna se bo v Ljubljani začel tradicionalni filmski festival LIFFe. Okrogla obletnica bo to, kar je odličen razlog še za večje veselje vseh filmoljubcev. Pa tudi potrditev, da je festival iz obrobnega filmskega dogodka, nekakšne revije, postal prava institucija, ki ne odmeva zgolj v notesnikih vseh domačih obiskovalcev (in čedalje bolj tudi avtorjev), ampak tudi mednarodne javnosti. Petindvajset let pač je nekaj, ne glede na to, kaj se meri. Tudi zato ker je filmskih festivalov, mednarodnih, z dobrim festivalskim konceptom in avtorskim izborom avtorskih filmov, veliko. Če stopimo iz lokalnih v mednarodne vode, vsak teden po svetu poteka vsaj nekaj enako močnih, uglednih, prestižnih – in kar je še presežnikov – filmskih festivalov. Ki zagotavljajo promocijo filma, njegovo trženje, obisk in medij čedalje močneje popularizirajo. Za duha, užitek, predvsem pa zabavo se je pač vredno potruditi.

Enako kot za telo. Tole nedeljo vas je, tako pravijo, več kot 20.000 teklo po ulicah našega glavnega mesta. Ljubljanski maraton še nikoli ni imel toliko obiska, kot letos. Kaj bo šele prihodnje leto, ko bo slavil okroglo, dvajseto obletnico! Ravno ta popularnost je zgolj potrditev dejstva, da je tek pač nekaj, kar danes počnejo in počnemo praktično vsi. Da je nekaj, kar se mora početi, kar se počne in kar se, očitno, ne bo tako kmalu prenehalo početi. Ljubljanski maraton je zgolj vrh ledene gore, ki v nasprotju s podnebnimi spremembami zgolj raste in raste. Dokaz? Domačih, tako imenovanih vaških tekem je vse leto dovolj za vse vikende. A to ni zgolj samo pri nas. Pri sosedovih, pri tistih zahodno in severno od nas še posebno, je podobno. Če bi imel željo in energijo, bi lahko po malih ali velikih evropskih maratonih skakal praktično vsak konec tedna, vse sobote in nedelje. Da o prazničnih, nočnih ... desetkah, uličnih tekih, krosih in drugih oblikah sploh ne govorimo. Teka je več kot kdaj prej. Tekačev pa tudi.

Fenomen, vsaj zame, so ta skupinska druženja. Sploh ker je tek individualna stvar, v kateri vsak sam in vsak zase išče užitek in zadovoljstvo. In če kaj, potem je to dejavnost, v kateri tečeš sam zase. In na maratonih je to še kako jasno.

Tekačev je toliko in tako so različni, prihajajo iz tako različnih svetov in s tako različnimi interesi, da razen pajkic in superg nimajo prav nič skupnega. Spihani so z vseh vetrov. Gre za naključno skupnost, za (ne)enotnost v enotnosti. Kar jih druži, ni neka skupna ideja, ampak zanos. Nihče namreč ne teče zaradi drugega, ampak zgolj zaradi sebe. Zaradi svoje forme, telesa, videza, počutja.

Tek je, vem, da se marsikdo ne bo strinjal, a sem prepričan, da je res, v bistvu sebično početje. Enako kot je vsak šport, ki si za izhodišče jemlje rezultat. Enako je podvržen rezultatu. Kar pomeni, da tekač, ko je na tekmi, vedno tekmuje. Če ne z drugim, pa s sabo.

Kar pomeni, da dokler obstaja želja udeleževati se tovrstnih dogodkov, obstaja želja tekmovati, obstaja želja, dokazovati svojo prednost, utrjevati svoj status. Gre za obliko manifestacije moči. Za manifestacijo volje do moči. Če bi bilo drugače, bi vsi, ki bodo to nedeljo tekli na maratonu, to nedeljo tekli zase. Brez ambicije po dokazovanju, zmagi, preseganja ... takrat bi bilo to plemenito, nesebično, čisto, pogumno dejanje.

Hočeš nočeš se tako množičnost manifestira kot oblika šibkosti sodobne družbe. Kot nujna oblika samopotrjevanja, samodokazovanja, kot oblika iskanja mesta znotraj sicer jasne strukture in delitve vlog.

Je torej izraz želje, hlepenja po doda(t)ni vrednosti, po presežku, ja, po dobičku. In velikost dobička je odvisna od višine vložka. Torej na eni strani od treninga, na drugi pa (tudi) od nakazane startnine. Tudi zato je maraton vrhunski medijski dogodek, ki po svoji naravi sodi med dogodke množične zabave, je oblika vrhunskega »entertainmenta«. V katerem ste glavni igralec vi, dragi/a tekač/ica, in imate glede na zabavljaško formo dogodka zagotovljen pozitivni rezultat in užitek, ne glede na to, kako uspešni boste. Vedno boste glavni junak z vedno zagotovljeno herojsko zgodbo.

Maraton, ljubljanski pri tem seveda ni izjema, je torej nekakšen film. Ne še romantična drama, gotovo pa melodrama z nežnimi nastavki pustolovskega filma. A s srečnim koncem.

';