Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Janez Penca

Kot rastline, ne računalniki

»Sreče človeku ne more dati niti država, niti sistem, niti politična stranka. Srečo si lahko človek ustvari samo sam.« Znameniti Kardeljev aksiom o sreči je kapitulacija pred realnostjo (ne)srečnosti državljanov v sistemu, kjer je edina stranka kolonizirala vse pomembne vidike njihovih življenj.

Za srečo naj vsak človek torej poskrbi kar sam. A ni tako. Povprečno srečnost državljanov neke dežele določa več pomembnih dejavnikov, med drugim tudi stopnja brezposelnosti in kakovost vlade. Države oziroma vlade še kako vplivajo na srečnost državljanov.

Sreča je v samem jedru zamisli o dobrem življenju. V manjšinskem zahodnem svetu smo materialno bogatejši kot kdaj prej v zgodovini. Naši realni dohodki so trikrat do petkrat večji, kot so bili pred pol stoletja. Svobode in še posebno svobode izbire imamo na pretek. In vendar vsi podatki govorijo, da smo danes manj srečni, kot smo bili pred petdesetimi leti. Zakaj?

Nekaj na tem nebesnem telesu se nam je moralo grdo ponesrečiti. Življenje ima čedalje bolj paradoksalen okus. Ljudje se pritožujejo, da so neznansko napeti, da delajo čedalje hitreje in več; a ko imajo prosti čas, ne vedo, kaj bi z njim. Kot izgubljene duše brezciljno blodijo po neskončnih hodnikih nakupovalnih središč in denar tlačijo v žepe tistim, pri katerih so ga – tako se izkaže, če malce globlje pobrskajo po genezi svojega dohodka – prej zaslužili. Obupno si prizadevamo, da bi vedeli čim več, in kopičimo informacije, a v resnici vemo čedalje manj in gotovo ne postajamo nič modrejši. Ženemo se za srečo, a trpimo, hrepenimo po svobodi, a nas vsevprek nadzirajo s kamerami in vohunijo za nami kot še nikoli doslej.

Zdi se nam, da je tudi z izobraževanjem nekaj narobe. In to rešimo tako, da si postavimo cilje. Zanimivo: veš, kaj neka stvar je, in meriš naravnost tja in tisto dobiš. Cilji in algoritmi, seznami in sistemi, postopki in navodila – vse zato, da bi dobili pravi produkt. Vendar to nekako ne deluje, ker izobraževanje razumemo kot nekaj, kar moramo vtakniti v nekaj drugega, tako kot neki del vstavimo v stroj – da deluje. Seveda ni tako. Izobraževanje ni produkt, izobraževanje je odnos.

Neskončno se ženemo za stvarmi, ki jih ni mogoče pridobiti neposredno, obvladovati želimo reči, ki jih ni mogoče obvladati, in izumljamo stvari, za katere niti ne vemo, zakaj smo jih izumili, a ko so enkrat tu, jih ni mogoče preklicati. Zanimiv je njihov vpliv. V začetku nekomu pomenijo prednost. Kot bi bili na nogometnem stadionu, kjer ljudje spremljajo tekmo. Potem – da bi bolje videl – nekdo vstane, nato vstane nekdo za njim, pa tisti ob njem in potem začnejo vstajati ljudje vsevprek, dokler na koncu ne stojijo vsi – in nihče ni prav nič na boljšem kot prej, ko so vsi sedeli. Samo zdaj ne moreš več sesti, ker ne bi nič videl. To je paradoks nogometnega stadiona in v to smer gre večina napredka. Znajdemo se v precepu: nismo namreč prepričani, da nam gre zaradi vseh teh reči bolje, a če se jim poskuša odreči posameznik, bo v primerjavi z drugimi močno prikrajšan.

Paradoks je tudi to, da hočemo z voljo doseči stvari, ki jih tako ni mogoče doseči. Recimo najbolj osnovno in preprosto – spanje, a nekatere druge so prav tako temelj dobrega življenja, npr. biti srečen, moder, skromen ali zaljubljen. Očitno mnogih dragocenih reči v življenju ne moremo pridobiti z voljo ali prizadevanjem.

Ljudje smo v resnici globoko navezani na status quo. Sovražimo izgubo; ta se nas vedno dotakne globlje kot dobitek. Če izgubimo sto evrov, smo zagrenjeni dvakrat bolj, kot smo veseli, če jih sto dobimo. Tega ne smemo jemati kot nevšečnost, ki bi jo bilo pametno prezreti, ampak kot upoštevanja vredno dejstvo. Vendar vlade vsevprek obsedeno reorganizirajo, ne da bi se potrudile oceniti, kako zaradi porušenega ustaljenega reda trpi srečnost državljanov. Država je zveza, v katero smo se ljudje združili zato, da bi živeli dobro življenje. Država ni nočni čuvaj ali obmejni stražar. Če ne bi bila organska zveza ljudi za dobro življenje, bi jo bilo mogoče resetirati, tako pa je ni mogoče kar preprosto »postaviti v izhodiščno stanje«. Država so državljani in naravno okolje – dva organizma, ki ju ni mogoče vnovič nastavljati. Vlade k srečnosti državljanov pripomorejo tako, da ustvarijo prave razmere. O nečem zelo sorodnem govori prispodoba profesorja pozitivne psihologije na Univerzi v Virginiji Jonathana Haidta v knjigi Hipoteza o sreči:

»Ko se računalnik pokvari, ne popravi samega sebe. Odpreti ga morate in mu nekaj narediti ali pa ga odpeljati v popravilo k strokovnjaku. Prispodobe z računalniki so tako razširjene, da včasih o ljudeh razmišljamo kot o računalnikih in o psihoterapiji kot o reprogramiranju. Toda ljudje nismo računalniki in navadno skoraj po vsem, kar se nam zgodi, okrevamo sami. Mislim, da je boljša prispodoba, da smo ljudje rastline. V času podiplomskega študija sem imel pred hišo v Filadelfiji majhen vrt. Nisem bil kaj prida vrtnar in poleti sem veliko potoval, zato so rastline včasih ovenele in skoraj pomrle. Toda od njih sem se naučil nečesa čudovitega: dokler niso povsem mrtve, oživijo veličastno in popolnoma – če jim spet ustvarite prave razmere. Rastline ne morete popraviti, lahko ji samo ustvarite prave razmere – vodo, sonce in tla – in potem čakate. Vse drugo bo naredila sama.«

Tako kot je z rastlinami, je tudi z nami. One potrebujejo sonce, vodo in prst, mi potrebujemo ljubezen, delo in povezanost z nečim večjim od nas. (Za risanje ene stranice tega trikotnika – dela – je precej odgovorna tudi država.) Sreče ne moremo pridobiti ali neposredno doseči. Ne moremo je zalezovati, njen prihod tudi ni odvisen od še tako močne volje. Ustvariti moramo prave razmere in čakati.
 

';